Igralsko priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije za življenjsko delo prejme dramski igralec MARKO SIMČIČ, član Mestnega gledališča ljubljanskega.
Izvršni odbor Združenja dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS) je ob Svetovnem dnevu gledališča (27. marca 2009) razglasil dobitnike stanovskih priznanj Združenja dramskih umetnikov Slovenije za leto 2009.
Odličje »Marija Vera«, igralsko priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije za življenjsko delo, je komisija za priznanja ZDUS v sestavi Vesna Jevnikar (predsednica), Staša Mihelčič (članica) in Edi Majaron (član) soglasno dodelila dramskemu igralecu MARKU SIMČIČU, članu Mestnega gledališča ljubljanskega.
Obrazložitev
Simčičeva igralska pot se je začela v Ljudskem gledališču v Celju. Tam je ustvaril mnogo vidnih vlog in že zelo zgodaj, leta sedemdeset, z vlogo Micka v Hišniku Harolda Pinterja v režiji Zvoneta Šedlbauerja, doživel pravo igralsko zmagoslavje. Po gostovalni predstavi Hišnika v Mestnem gledališču ljubljanskem je občinstvo Simčiča kar sedemindvajsetkrat priklicalo na oder. Kot Norec in Natakar je nastopil v krstni uprizoritvi Norcev Dušana Jovanovića v Šedlbauerjevi režiji, uprizoritvi, ki v pojmovanju gledališkega medija dosega polje precedenčne predstave.
V eksperimentalnem gledališču Glej se je Simčiču odprlo polje možnosti za docela vzporedno oblikovanje tako igralskega izraza kakor gledališke senzibilitete, ob vsakokratnem režijskem vodenju tudi pod izrazitim dramaturškim vodstvom Marka Slodnjaka. V Kdor skak, tisti hlap Rudija Šeliga v Jovanovićevi režiji, v tem prvem zmagoslavju teatra, ki s teatralično domiselnostjo precizno obvlada situacije in njihovo prepletanje in v katerem so igralci dali odločilen prispevek, je bil Simčič, ki je nastopil v več vlogah, del čvrstega, natančno sinhroniziranega tima. Še zlasti z vlogo Gobavca v Grenkih sadežih pravice Milana Jesiha v Šedlbauerjevi režiji je z živahno grotesknimi akcenti pokazal izrazito moderno usmeritev igralske interpretacije.
Zdaj je Marko Simčič že tri desetletja član Mestnega gledališča ljubljanskega. V 'svojem' teatru je izoblikoval mnogo izjemnih vlog. Kot Victor v predstavi Victor ali Otroci imajo besedo Rogerja Vitraca v Petanovi režiji je dal liku izrazito agresivno podobo – v njegovi interpretaciji je do izraza prišla diabolična plat Viktorjeve figure. Stanley v Zabavi za rojstni dan Harolda Pinterja v Šedlbauerjevi režiji je naslednja Simčičeva velika vloga. Aleš Berger je po premieri zapisal: »V tej igri Simčič preigra širok register od bolezenske grobosti skozi suvereno življenje v svetu zmišljav do različnih oblik preplašenosti, ki se je zatekla v dokončnem molku in zgubljenem, srepem pogledu.« Simčičeva življenjska vloga pa je Matjaž v Sončnih pegah Evalda Flisarja v Mlakarjevi režiji. Tukaj je Simčičev cinizem simptom nečesa širšega – trajnega statusa quo groze, nasilja in neprehodnih odnosov družine kot skupka travmatizirancev, kjer zaradi nepriznanih grehov ni mogoče izbrisati preteklosti ali je pozabiti. In pomembnih Simčičevih vlog je še mnogo. Tista v Mazzinijevem Letu v Rim v režiji Alena Jelena, premiera je bila decembra lani, je, kakor je zapisal Slavko Pezdir, »najrecentnejša od njegovih nosilnih vlog, ki jim še kar ni videti konca. Simčič oživlja lik Starega z vso njegovo razjedajočo cagavostjo in razklanostjo med vero in nevero, upom in strahom ter je vsaj na poslednji postaji svojega nezadoščenega življenja za hip prepoznal in doživel odrešilni utrinek nikoli do takrat uresničenega talenta.«
Od številnih filmskih vlog se zdita za Simčiča najbolj simptomatični nosilna vloga Leva v 'prismojeni komediji o ljubezenskem trikotniku' Ko pride lev Boštjana Hladnika in vloga Maka v 'lahkotni komediji iz študentskega življenja' Pomladni veter Rajka Ranfla.
Marko Simčič je tudi kot nedavni podpredsednik Združenja dramskih umetnikov Slovenije kot človek izpričeval več plasti, saj svoje delo razume organsko povezano z vrednotenjem sveta, z osebnostno uspešnostjo – kot igralec pa pristopa k upodabljanju s poudarkom na psihologiji in ostrem oblikovanju psihološkega profila svojih likov ter se enako suvereno spopada z neklasičnim repertoarjem in zaznamuje režijski koncept z vsakokratno avtentiko, ki se kot markantna točka trajno vrisuje v pomnjenje predstave. Njegov prispevek k podobi slovenskega teatra je neprecenljiv. Marko Simčič je véliki igralec našega časa.
