Drage in spoštovane gledalke, dragi in spoštovani gledalci Mestnega gledališča ljubljanskega!
V trenutku, ko pišem ta uvodnik, se že skoraj vsi zavedamo razsežnosti svetovnih kriz in vsesplošnega drsenja v kataklizmo. Zavedamo se poglabljanja razlik med peščico najbogatejših in milijardami najrevnejših, razlik med absolutno zaščitenimi in popolnoma nezaščitenimi, svobodnimi in nesvobodnimi, ločnice med lačnimi in sitimi, nepoškodovanimi in ranjenimi …
Diskriminacija in genocid sta del vsakdana, diskreditacija in/ali likvidacija pa najpogostejše sredstvo ohranjanja ali zagotavljanja oblasti. Po svetu bega na stotine milijonov ljudi, ki so ostali brez doma, brez dostojanstva, brez možnosti preživetja. Med njimi je zelo velik delež otrok. Sprašujem se: bosta po koncu teh strahot globusu vladali poškodba in travma?
Ozemeljske vojne so spet na rednem političnem meniju, postavljanje zasilnih taborišč je spet del politične organizacijske rutine. V praksi so ta hip kršene skoraj vse postavke mednarodnega vojnega prava. Zanikane so zaveze konvencij, dogovorov in mednarodnih pogodb, sklenjenih v času od konca druge svetovne vojne do začetka novega stoletja, ki naj bi preprečevale točno to, kar se spet dogaja na več koncih sveta.
Priča smo zastrašujočemu vračanju v ideološka izhodišča najsramotnejših delov zgodovine 20. stoletja. Med politiki ta hip očitno ni takih, ki bi imeli pogum in moč ta proces prekiniti. Nekatere stvari se skorajda ponavljajo, druge obračajo na glavo. Poleg vsega naštetega se nam je (po dolgem genocidu, ki smo ga zagrešili nad planetom) uprla tudi narava. Rezultati so tu, delno jih občutimo v lastni deželi, na lastni koži.
Kaj lahko stori umetnost? Zapreti oči in se zateči v »tolažilno-razvedrilne« vsebine, se povsem izolirati od trenutnega stanja sveta bi bilo nedopustno in tudi neumno. Obenem bi bolj ali manj neposredna odslikava družbenopolitičnih situacij po mojem mnenju podvajala delo novinarjev, reporterjev, analitikov … Zato bomo govorili v jeziku umetnosti, uporabljali bomo svoja izrazila. In kaj lahko storijo umetnine? Verjamem, da mnogo. Zagotovo spodbujajo k razmisleku, k samorefleksiji, k čuječnosti. In zagotovo prikličejo občutja. Sočutja. Kvalitetna umetnina nas oplemeniti in obogati – to je fraza, ampak ustrezna.
V sezoni 2024/2025 načrtujemo deset premier, mednarodni potujoči festival Ruta in tradicionalni Koncert MGL&AGRFT. Pet uprizoritev bo usmerjala dramska, preostalih pet pa komedijska intonacija. Tri od uprizoritev bodo krstne, pet iger bo prvič uprizorjenih v Sloveniji, dve deli sta iz zakladnice klasike.
Dovolite, da naštejem še nekaj motivov: laž, preizkušnja, sum, dvom, presenečenje, sram, ljubosumje … Sezono smo poimenovali PREPOVEDANE POTI.
Pozdravljam vas v imenu celotnega kolektiva MGL, veselimo se ponovnih druženj!
Barbara Hieng Samobor,
direktorica in umetniška vodja