Lunapark

Lunapark je igra o prepadu med dvema generacijama, ki pa se kljub nepremostljivim razlikam pravzaprav vrtita v istem krogu občečloveških občutij in pričakovanj. Vsi hrepenijo po ljubezni, sanjarijo, doživljajo uspehe, pa tudi poraze in razočaranja, se spopadajo s predsodki, premagujejo stiske in strahove, dvomijo in upajo … Avtorica prihodnosti sicer ne vidi v najsvetlejših barvah, vendar se tematike loteva prizanesljivo in z obilico humorja.

Srbska dramatičarka Jelena Kajgo z naslovom svoje komedije opozarja na negotovost ob spoznanju, da je življenje postalo vlak smrti. Civilizacija je v predapokaliptičnem stanju, ponorela lokomotiva tako rekoč, v stanju anarhije in kaosa, posebej če pripustimo k srcu besede najstarejše iz Lunaparka, Ljiljane. Oba občutka, osebni in kolektivni strah, sta tesno in neločljivo povezana, posamezniki lasten strah projicirajo navzven, na svet v celoti, pri tem pa v zastavek pritegnejo vso civilizacijo. Kajgo v Lunaparku pred nas postavi dve generaciji in dva pogleda na svet, ki se brusita ob poroki, enem temeljnih obredov, ki konstituira družbo in družino.

Besedilo se tako napaja pri občutju modernosti – in posledično odnosu do tradicije – kakor ga izkazujejo tri generacije. Lunapark tako kot precej literature ali vsaj najbolj izstopajočih del iz širše regije omenja in problematizira migracije.

Uveljavljena srbska dramatičarka Jelena Kajgo se je rodila leta 1969 v Beogradu. Končala je baletno šolo Lujo Davičo, se specializirala na področju sodobnega plesa in se izpopolnjevala v Atenah, Londonu in New Yorku. Diplomirala je iz dramaturgije na beograjski Akademiji umetnosti (2004), magistrirala pa iz interdisciplinarnih študijev na Univerzi umetnosti (2010). Med letoma 2009 in 2013 je bila direktorica festivala Bitef in gledališča Bitef, v okviru katerega je ustanovila plesno skupino Bitef. Kot umetniška vodja te skupine je priredila in režirala številne plesne predstave za otroke. Plesna skupina Bitef pod njenim vodstvom živahno deluje in skrbi za razvoj sodobnega plesa v Srbiji, ki je bil prej zelo zapostavljen. Jelena Kajgo deluje tudi kot pedagoginja v baletni šoli Lujo Davičo. V časopisih Politika in Tribuna objavlja kritike baletnih uprizoritev. Napisala je več dramskih besedil (Fantomi, Intimus, Realisti, Nevidni ljudje …), ki so uprizarjana po vsej Srbiji in v tujini, ter roman z naslovom Majhne smrti. Razen Fantomov so vse njene igre realistične in imajo tradicionalno dramsko strukturo. Večinoma obravnavajo urbane teme v intelektualnem meščanskem okolju, zato Jeleno Kajgo nekateri primerjajo s prodorno francosko dramatičarko Yasmino Reza. Njen jezik je živ in gibek, dialogi so duhoviti, sočni in iskrivi.

»Ni treba biti ne filozof ne pesimist, da bi bili zaskrbljeni za usodo sveta, in če ste vsaj malo empatični do drugih, se vsekakor ne počutite mirno, ne glede na to, ali je vaše osebno življenje dobro in ali ste na mikro ravni zadovoljni,« je za portal Nova.rs povedala Jelena Kajgo ob premieri komedije Lunapark (v izvirniku Rolerkoster), ki je bila marca 2022 v beograjskem Ateljeju 212 v režiji Milice Kralj. Ta duhovito napisana zgodba, ki boli, je podoba sodobnega sveta, dešifrirati pa jo je mogoče preko trka dveh generacij, ki ga poskušata razumeti in se v njem znajti. Odtujenost in osamljenost kot diagnoza časa, v katerem živimo, izpod peresa Jelene Kajgo razkrivata, na katere kompromise pristajamo in kje so njihove meje.