Lunapark 2000x1250px foto Peter Giodani 3930
Pojdi na vsebino

Jelena Kajgo

Lunapark

Ljiljana se bliža sedemdesetim in ima vse bolj občutek, da komaj še sledi naglici in bliskovitim spremembam današnjega sveta. Živi razpeta med rojstnim Beogradom in Londonom, kamor se je preselila njena hči, ki se je poročila s tujcem in si tam ustvarila družino.

Ljiljana se zaveda, da se način življenja in vrednote, ki so ji blizu, počasi izgubljajo. Krčevito si prizadeva, da bi razumela ta novi svet in se mu prilagodila. Komaj lovi sapo ob vsej tej poplavi informacij, hlastanju po več in bolje, vse bolj pragmatičnem razmišljanju in nezadržnem razvoju tehnologij. Avtorica slika sodobno družbo, zazira pa se tudi nekoliko v prihodnost in se sprašuje, v kolikšni meri nam bo lahko umetna inteligenca zapolnjevala praznino, ki se naseljuje v nas. Kljub trudu Ljiljana spoznava, da je zmeraj korak zadaj. Na drugi strani pa spremljamo življenje Ljiljanine hčere in njenih vrstnikov, ki se v tem tako modernem in naprednem svetu sicer drugače, a nič manj mukotrpno spopadajo z neusmiljenim tempom in vse večjo odtujenostjo. V tem ponorelem svetu iščejo smisel, se poganjajo za srečo, sklepajo kompromise in si prizadevajo izboriti svoj prostor pod soncem.

Rolerkoster, 2020

Premiera: 16. marec 2023

Predstava traja 1 uro in 20 minut in nima odmora.

Ustvarjalci

Prevajalec

Sašo Puljarević

Režiserka

Tijana Zinajić

Dramaturginja

Alenka Klabus Vesel

Scenograf

Darjan Mihajlović Cerar

Kostumograf

Matic Hrovat

Avtorica glasbe

Manca Trampuš

Lektor

Martin Vrtačnik

Oblikovalec svetlobe

Boštjan Kos

Oblikovalec zvoka

Tomaž Božič

Avtorji priredbe so ustvarjalci uprizoritve.

Nastopajo

Ljiljana, Anina mama

Svetlana, Anina prijateljica

Diana Kolenc k. g.

Emil, prijatelj

Gregor Podričnik k. g.

Adam, Anin mož

Jure Rajšp k. g.

Lana, prijateljica v londonu

Sheila, robotka

SARA, Anina in Adamova hči (glas)

Ja, kaj pa govoriš … Ampak ženska … ta se vedno pokori. Me se vedno spreobračamo, preobražamo, upogibamo …

Lunapark je igra o prepadu med dvema generacijama, ki pa se kljub nepremostljivim razlikam pravzaprav vrtita v istem krogu občečloveških občutij in pričakovanj. Vsi hrepenijo po ljubezni, sanjarijo, doživljajo uspehe, pa tudi poraze in razočaranja, se spopadajo s predsodki, premagujejo stiske in strahove, dvomijo in upajo … Avtorica prihodnosti sicer ne vidi v najsvetlejših barvah, vendar se tematike loteva prizanesljivo in z obilico humorja.

Srbska dramatičarka Jelena Kajgo z naslovom svoje komedije opozarja na negotovost ob spoznanju, da je življenje postalo vlak smrti. Civilizacija je v predapokaliptičnem stanju, ponorela lokomotiva tako rekoč, v stanju anarhije in kaosa, posebej če pripustimo k srcu besede najstarejše iz Lunaparka, Ljiljane. Oba občutka, osebni in kolektivni strah, sta tesno in neločljivo povezana, posamezniki lasten strah projicirajo navzven, na svet v celoti, pri tem pa v zastavek pritegnejo vso civilizacijo. Kajgo v Lunaparku pred nas postavi dve generaciji in dva pogleda na svet, ki se brusita ob poroki, enem temeljnih obredov, ki konstituira družbo in družino.

Besedilo se tako napaja pri občutju modernosti – in posledično odnosu do tradicije – kakor ga izkazujejo tri generacije. Lunapark tako kot precej literature ali vsaj najbolj izstopajočih del iz širše regije omenja in problematizira migracije.

Ti si nora ženska. Moja – nora – ženska.

O avtorici Jeleni Kajgo

Uveljavljena srbska dramatičarka Jelena Kajgo se je rodila leta 1969 v Beogradu. Končala je baletno šolo Lujo Davičo, se specializirala na področju sodobnega plesa in se izpopolnjevala v Atenah, Londonu in New Yorku. Diplomirala je iz dramaturgije na beograjski Akademiji umetnosti (2004), magistrirala pa iz interdisciplinarnih študijev na Univerzi umetnosti (2010). Med letoma 2009 in 2013 je bila direktorica festivala Bitef in gledališča Bitef, v okviru katerega je ustanovila plesno skupino Bitef. Kot umetniška vodja te skupine je priredila in režirala številne plesne predstave za otroke. Plesna skupina Bitef pod njenim vodstvom živahno deluje in skrbi za razvoj sodobnega plesa v Srbiji, ki je bil prej zelo zapostavljen. Jelena Kajgo deluje tudi kot pedagoginja v baletni šoli Lujo Davičo. V časopisih Politika in Tribuna objavlja kritike baletnih uprizoritev. Napisala je več dramskih besedil (Fantomi, Intimus, Realisti, Nevidni ljudje …), ki so uprizarjana po vsej Srbiji in v tujini, ter roman z naslovom Majhne smrti. Razen Fantomov so vse njene igre realistične in imajo tradicionalno dramsko strukturo. Večinoma obravnavajo urbane teme v intelektualnem meščanskem okolju, zato Jeleno Kajgo nekateri primerjajo s prodorno francosko dramatičarko Yasmino Reza. Njen jezik je živ in gibek, dialogi so duhoviti, sočni in iskrivi.

»Ni treba biti ne filozof ne pesimist, da bi bili zaskrbljeni za usodo sveta, in če ste vsaj malo empatični do drugih, se vsekakor ne počutite mirno, ne glede na to, ali je vaše osebno življenje dobro in ali ste na mikro ravni zadovoljni,« je za portal Nova.rs povedala Jelena Kajgo ob premieri komedije Lunapark (v izvirniku Rolerkoster), ki je bila marca 2022 v beograjskem Ateljeju 212 v režiji Milice Kralj. Ta duhovito napisana zgodba, ki boli, je podoba sodobnega sveta, dešifrirati pa jo je mogoče preko trka dveh generacij, ki ga poskušata razumeti in se v njem znajti. Odtujenost in osamljenost kot diagnoza časa, v katerem živimo, izpod peresa Jelene Kajgo razkrivata, na katere kompromise pristajamo in kje so njihove meje.