Gloria

Ameriški dramatik Branden Jacobs-Jenkins se je rodil leta 1984 v Washingtonu, D. C. Leta 2006 je na univerzi Princeton diplomiral iz antropologije, leto dni kasneje pa je na newyorški univerzi Tisch School of the Arts zaključil magisterij iz uprizoritvenih umetnosti. Leta 2014 je na Juilliardu (Lila Acheson Wallace Playwrights Program) diplomiral iz dramskega pisanja.

Med letoma 2007 in 2010 je delal na kulturnem uredništvu revije The New Yorker, kjer je med drugim pisal tudi kritike. Kot je povedal v nekem intervjuju, je pred tem prebral vsako številko omenjene revije, ki jo je lahko našel, zato se mu je zdelo, da bi morala biti služba pri reviji, ki uživa status prestižne, sanjska. Vendar njegovih pričakovanj ni popolnoma izpolnila. Njegova izhodiščna želja je bilo pisanje leposlovja, in ko mu je profesor Robert Sandberg predlagal, da bi se preizkusil tudi v pisanju dramskih besedil, se je tega lotil z vso resnostjo. V svojih delih prepleta sodobne teme z zgodovinskimi in na ta način razpira vprašanja, povezana z lastno identiteto, družino, družbenim statusom in raso. Številne njegove drame skozi zgodovinsko lečo na satiričen način obravnavajo sodobno družbo.

Leta 2010 je bila v off-broadwayskem gledališču Public Theater/Public LAB premierno uprizorjena njegova prva igra Neighbors (Sosedje); istega leta je bila uprizorjena tudi v gledališču Matrix Theatre Company v Los Angelesu. V tej uprizoritvi belopolti igralci nosijo črne maske za ponazoritev rase, kot je bila na ameriških odrih nekoč navada. Njegova igra Appropriate (Primerni, 2012) ima vse značilnosti ameriške družinske drame, igra An Octoroon (2014) pa je adaptacija istoimenskega dela Diona Boucicaulta. Obe igri sta leta 2014 prejeli nagrado za najboljšo ameriško dramo. Istega leta je bila v gledališču Yale Repertory v New Havenu uprizorjena igra War (Vojna), ki jo je Jacobs-Jenkins napisal, ko je s podporo Fulbrightove štipendije prebival v Berlinu. To je tudi čas, ko je začel pisati Glorio, ki je bila premierno uprizorjena v gledališču Vineyard, v katerem je bil rezident leta 2015.

Delovni naslov Glorie je bil sprva Or Ambition (Ali ambicija). Gloria je bila leta 2017 uprizorjena tudi v londonskem gledališču Hampstead. Leta 2016 je bila nominirana za Pulitzerjevo nagrado. Osnova za njegovo najnovejšo igro Everybody (Vsi, 2017) je srednjeveška moraliteta Slehernik in tudi ta je letos nominirana za Pulitzerjevo nagrado.

Njegove igre uprizarjajo v številnih ameriških gledališčih ter v Nemčiji in Veliki Britaniji. Za svoje delo je prejel tudi več drugih nagrad, kot so nagrada Paule Vogel, nagrada Helen Merrill in nagrada Tennesseeja Williamsa. Leta 2013 je bil vključen v program newyorškega gledališča Signature, kar mu je zagotovilo tri uprizoritve njegovih del v New Yorku. Je tudi prejemnik številnih štipendij, namenjenih mladim umetnikom. Njegove igre so večinoma uprizarjane v manjših gledališčih (Off Broadway). Trenutno deluje v newyorškem gledališču Soho Rep.

Gloria je drama z zvenečim imenom o malo manj (prijetno) zvenečih temah, zato pa toliko bolj odmevnih. Ameriški dramatik Branden Jacobs-Jenkins (1984), predstavnik zgodnjih milenijcev, je dramsko dogajanje postavil v leto 2010, ko je ekonomska kriza v Združenih državah Amerike, pa tudi drugod, klestila po vseh področjih – tudi na področju tiskanih medijev, ki so se morali »nenadoma« spoprijeti z večjim številom spletnih medijev (kar je bil sicer precej predvidljiv in logičen dogodek) in vse manjšim oglaševanjem. Urednik ameriškega dnevnika The New York Times Arthur Sulzberger je takrat celo izjavil, da v prihodnjih petih letih ne bodo več tiskali časopisov, ker le-ti ne morejo tekmovati s hitrostjo in dostopnostjo spletnih medijev. Mnogi novinarji so zato izgubili službe, uredniške politike pa so začele spodbujati senzacionalistični tip novic. V takih, precej nespodbudnih okoliščinah se v Glorii znajdemo med redaktorji/novinarji kulturnega uredništva neimenovane newyorške tedenske revije, ki tam načeloma le posedajo, saj jim – če verjamemo Kendri – vse delo pred nosom vzamejo spletna uredništva, zato so v upanju na avtorsko objavo prepuščeni samim sebi in iskanju zanimivih zgodb, čeprav bo že naslednji teden »vse skupaj končalo v smeteh« ali pa kot »podloga kanarčkove kletke«.

Avtor pravi, da igra ni avtobiografska, temveč le sloni na nekaterih izkušnjah iz njegovega življenja; predvsem na dejstvu, da je nekaj časa delal v kulturnem uredništvu revije The New Yorker, kar je dalo igri osnovni okvir pisarniškega vzdušja in idejo za oblikovanje likov. Jacobs-Jenkins je Glorio napisal v Berlinu, tik pred vrnitvijo v ZDA, kjer ga je čakala enoletna rezidenca v gledališču Vineyard, ki je del skupine Off-Broadway. V intervjuju, objavljenem na spletnih straneh tega gledališča, je dejal, da ga je takrat nenadoma obšel spomin na čas, ko je delal pri reviji The New Yorker, čas, ko je sedel v pisarniških predelkih z drugimi sodelavci. Pri pisanju ga niso navdihovali konkretni sodelavci, temveč si je predstavljal povsem običajne ljudi na povsem običajen delovni dan s povsem običajnimi opravki (pisanje, printanje, prestavljanje sestankov, odgovarjanje na e-pošto, preganjanje jutranjega mačka …); to je bila osnova za oblikovanje likov, kot sta Dean in Ani. Obenem pa je izhajal iz generacije, ki se šele uči postati »delovna sila«, pri čemer ga je zanimalo, kako posameznik preživi določeno obdobje svojega življenja in ali je način preživljanja tega obdobja pomemben za njegovo nadaljnje življenje. V kolikšni meri je čas med 20. in 30. letom posameznikovega življenja porabljiv oziroma vržen proč? Kako se počuti nekaj-dvajsetletnik, ko se nenadoma zave, da ves dan preždi za računalnikom v pisarniškem predelku, v katerem ne opravi nobenega konkretnega dela, in da bi lahko ta čas, za katerega je sicer plačan, porabil veliko bolje. So mladi pripravniki in pomočniki plačani samo za to, da so le prisotni na delovnem mestu? Za dolgotrajno ždenje na enem in istem stolu, s katerega se ne morejo premakniti, ker – če ponovno povzamem Kendro – fluktuacija ne obstaja več. Ker se starejša generacija neverjetno vztrajno oklepa svojih položajev, mlajšim pa omogoča bolj kot ne prekarno ali pa res slabo plačano delo.

Uporabili smo tonski posnetek: J. S. Bach, Maša v h-molu – Gloria (BWV 232), dirigent Karl Richter, Archiv Produktion, 1961. Izvajalci druge posnete glasbe so Ursula Luthar (glas), Aleš Marjetič (električna kitara) in Gregor Strniša (klavir in druga glasbila s tipkami). Odlomek v kitajščini je prevedla Ping Su.

Za prijazno pomoč se zahvaljujemo baru Čin čin.