Andrej Rozman - Roza, Coco Mosquito
Lizistrata
Andrej Rozman - Roza je antično komedijo prestavil v naš čas, čas digitalnih medijev in hitre komunikacije. Lizistrata je nova slovenska priredba prve komične junakinje, ki doseže mir tako, da poenoti vse ženske v seksualni stavki.
Aristofan je v svoji komediji sramotil in se posmehoval brez zavor, Roza pa je grobe seksualne šale nadomestil s humorjem, ki se poslužuje duha in ne toliko mesa. Glasbo je napisal Coco Mosquito, bolj znan kot avtor glasbe in besedil ter kitarist popularne hrvaške skupine Jinx. Njuno avtorsko delo je na oder mojstrsko postavila Mateja Koležnik z vrhunsko zasedbo soustvarjalcev (Matija Ferlin, Alan Hranitelj, Marko Japelj, Ira Ratej, Jože Šalej idr.).
Kratka vsebina
Lizistrata je televizijska voditeljica in soproga predsednika Lepenije, ki s somišljenicami zasede televizijski studio in pozove vse ženske obeh vojskujočih se držav, naj za dosego miru bojkotirajo svoje može in ljubimce. Medtem pa na drugi, krasonski strani Lizistratina prijateljica Mirina, ki je poročena s predsednikom svoje države, javno pozove ženske, naj pozabijo na sovraštvo in se pridružijo prizadevanju za mir. Boj za mir med dvema državama postane vsesplošna vojna med spoloma. Moški se seveda ne predajo, a kmalu v obeh vojskah strmo pada morala in peša volja do bojevanja za Malo blatno njivo. Niti tajni sestanek obeh predsednikov Lepenije in Krasonije ne prinese rešitve, mir je vse bližje. Toda tudi bojevnice za mir po začetnem navdušenju zahrepenijo po moških objemih in v živem zidu miroljubnih žensk že zevajo razpoke. Kdo bo zdržal dlje?
Matej Bogataj: (Re)produkcija ali tič v roki, mir na strehi (iz gledališkega lista uprizoritve)
»Aristofan je v komediji, katere predelavo zdaj dobivamo v žlahtni in znižani preobleki, ukrojeni na čas ad hoc tiskovk in povprek razpasenega nastopanja v do neprepoznavnega pomnoženih medijih, hotel povedati, da je z vojno nekaj narobe. In da ima nekaj s seksualnostjo oziroma njenim zanikanjem. Za njim, oziroma ''po motivih'', to ponavlja tudi Roza; fantje se garbajo, diplomirani nimajo služb, vsa ekonomija je podrejena vojni, ko pridejo fantje in možje domov, ni z njimi nič ali je napol. Kar naredijo vrle ženske pod Lizistratinim poveljstvom, je pra-mirovništvo, ki ga takrat še ni moglo (in kot ga, zgleda, danes skoraj ne more več) biti. Grki si ga zaradi imidža zavojevalcev pa tudi zaradi nizke mirovne kulture sosedov skoraj ne bi mogli privoščiti, razen na za to izbranem mestu, v komediji. Lizistratina zgodba je zgodba o borbi za mir, kar je, kot nas opozarja ponarodeli aforizem, enako nesmiselno kot seksanje za nedolžnost.«
»Upam, da ni politično nekorektno, če mi Rozov konec igre kaže, da tudi ženske, kadar se znajdejo v politiki, postanejo sužnje nacionalnih interesov, da ponotranjijo norijo, ki združuje ljudi v nacijo. Da jih namesto njihovih intimnih teritorijev, njihovega upravljanja, oddajanja v najem in obrambe začnejo zanimati veliki teritoriji. Da je politika stimulator apetita z močnim tveganjem za odvisnost; kdor se okuži, postane nenasitno požrešen, megalomanski, izgubi stik z resničnostjo, postane nekdo s posebnimi potrebami. Grki so že vedeli, zakaj so svoje volili s strojem, ki je omogočal kar največje naključje: da se ne bi zaredila kasta, ki bi nas pehala vse nižje, zraven pa govorila, da vse to dela v našem (nacionalnem) interesu.«
O avtorju glasbe
Coco Mosquito, Gordan Muratović, se je rodil 26. 3. 1969 v Dubrovniku. V Zagrebu je študiral na Filozofski fakulteti od leta 1987, profesionalno glasbeno kariero pa je pričel leta 1993, ko je ustanovil skupino Jinx, eno najuspešnejših pop skupin na ozemlju bivše Jugoslavije. Za omenjeno skupino je napisal več skladb, sicer pa kot avtor, aranžer ali producent sodeluje tudi z drugimi pop in rock izvajalci (Psihomodo Pop, Natali Dizdar, Mayales, Leut Magnetik ter drugimi). Z gledališčem sodeluje od leta 2001, ko je zložil glasbo za predstavo Williama Shakespeara Sen kresne noči v režiji Joška Juvančića (Kazalište Komedija). Največkrat je sodeloval z Matejo Koležnik, in sicer tako v Sloveniji kot tudi v tujini (Šola za žene, SNG Drama Ljubljana; Terorizem, SLG Celje; Pornoskop ali Kaj je videl batler, SNG Drama Maribor; Ženska od prej, BITEF Teatar Beograd; Ein Spiel um Illusion, Die Theater Chemnitz; Yvonne, Prinzessin von Burgund, Die Theater Chemnitz). Coco Mosquito je večkratni dobitnik hrvaške diskografske nagrade PORIN za ustvarjalno delo.
O koreografu
Matija Ferlin je diplomiral na School for New Dance Development (SNDO) v Amsterdamu, potem pa nekaj časa živel in delal v Berlinu. Po vrnitvi v hrvaški Pulj se posveča raziskovanju in reartikulaciji različnih konceptov odrskega ustvarjanja, izraža pa se tudi v drugih medijih, kot so kratki film, video, razstave in kostumografija. Ferlin je s svojimi stvaritvami sodeloval na številnih festivalih v Evropi in Ameriki, kot so dunajski festival ImPulsTanz, ljubljanski festivali Pajek, Mladi levi in Gibanica, newyorški festival X-YU, festival Rhubarb v Torontu, Festival sodobnega plesa v Bogoti, pariški festival Rencontres Choréographiques, Festival plesa in neverbalnega gledališča v Svetvinčenatu in bruseljski Kunsten Festival des Arts.
Med odrskimi stvaritvami Matije Ferlina naj omenimo Tepli zdrhi (2001), Sad Sam Revisited (2004/06), Drugo za jedno (2007), Lucky Between the Mountains (2007), Sad Sam Almost 6 (2009), The Most Together We've Ever Been (v sodelovanju z Ame Henderson, 2009), Nastup (2010), Samice (2012), Sad Sam Lucky (2012), The Other at the Same Time (2012). Sodeluje s številnimi koreografi, režiserji, dramaturgi in vizualnimi umetniki, kot so Ame Henderson, Sasha Waltz, Maja Delak, Aleksandra Janeva, Luc Dunberry, David Zambrano, Keren Levi, Ivica Buljan, Mateja Koležnik, Goran Frčec, Jasna Žmak, Paul Mpagi Sepuya, Christophe Chemin in Mauricio Ferlin. V zadnjih štirih letih je za svoje ustvarjanje na Hrvaškem, v Sloveniji in v Srbiji prejel številne nagrade.
(po motivih Aristofanove Lizistrate), 2013
Mjuzikel – komedija
Krstna uprizoritev
Premiera: 27. februar 2014
Predstava traja 2 uri in 0 minut in ima 1 odmor.
Ustvarjalci
Režiserka
Mateja Koležnik
Koreograf
Matija Ferlin
Kostumograf
Alan Hranitelj
Scenograf
Marko Japelj
Avtor glasbenih aranžmajev
Coco Mosquito
Oblikovalec svetlobe
Andrej Koležnik
Oblikovalec zvoka
Taj Pečnikar
Glasbeni vodja in korepetitor
Jože Šalej
Dramaturginja
Ira Ratej
Lektorica
Barbara Rogelj
Asistentka koreografa (študijsko)
Nina Fajdiga
Asistent avtorja glasbe (študijsko)
Laren Polič Zdravič
Asistentka scenografa (študijsko)
Tadeja Golob
Nastopajo
KALONIKA, garderoberka na lepenski televiziji
MIRINA, žena krasonskega predsednika vlade
LIMETA, urednica spletnega portala Etika in morala
BRUCELIJA, delavka v tovarni z orožjem, še devica
Anja Drnovšek
MIRTIJA, mis daktilografije, ki se je pred začetkom skregala z možem
MELINA, brezposelna mati več otrok
AMFITEONA, lezbična asistentka režije
Patrizia Jurinčič
SIRIZA, Kleonimova tajnica
GENERAL, poveljnik krasonske vojske
Gregor Čušin
DUKADOS, lepenski predsednik vlade
KLEONIM, krasonski predsednik vlade
BUFON, komandir lepenske protiteroristične enote
KSENOFON, urednik na lepenski televiziji
HAGIOFRANOV, lepenski akademik
Milan Štefe
MASKER, masker na televiziji
PRVI OFICIR krasonske vojske
Jure Kopušar
KASAKIS, lepenski vojak, Melinin mož
Jure Kopušar
SIRIDIS, lepenski vojak, Mirtijin mož
TEODADOS, krasonski župnik
Milan Štefe
Glasbeniki
Klavir
Jan Sever
Jože Šalej
Akustična kitara in banjo
Teo Collori
Andraž Mazi
Električna kitara
Zoran Čalić
Slaven Kalebić
Bas kitara
Jošt Drašler
Robert Jukič
Bobni
Blaž Celarec
Gašper Peršl
Trobenta
Tomaž Gajšt
Luka Ipavec
Saksofon
Tadej Božič
Blaž Trček
Pozavna
Matija Mlakar
Vid Žgajner
LIZISTRATA, televizijska voditeljica, žena lepenskega predsednika vlade
Jette Ostan Vejrup
MADAM, šefica prostitutk