Pijani

Kratka vsebina

Po že uprizorjenih dramskih besedilih Kisik in Iluzije se znova srečujemo z Ivanom Viripajevom, ki velja za enega trenutno najprodornejših ruskih in evropskih sodobnih dramatikov. Igro Pijani, napisano po naročilu in leta 2014 krstno izvedeno v gledališču Düsseldorfer Schauspielhaus, uspešno uprizarjajo na številnih evropskih odrih.

Črna komedija Pijani se dogaja neke noči nekje na Zahodu, v enem izmed današnjih velemest. V igri nastopa 14 oseb. Prav vse so iz različnih razlogov močno pijane. Nekaj se jih vrača s poročnega slavja, nekaj jih je proslavljalo fantovščino, nekaj obletnico smrti prijateljeve matere … Z izjemo mladoletne prostitutke so vsi izobraženi in več kot dobro situirani: bankirji, menedžerji, direktorji, namestniki direktorjev … Pijanost je tisti poriv, ki jim omogoči, da izgubijo nadzor nad seboj in prestopijo meje ustaljenih običajev in vzorcev obnašanja ter odkrito spregovorijo o stvareh, ki jih trezni niti samim sebi ne bi priznali. V nekakšnem kolektivnem monologu se razkrije vsa beda, ničevost in pritlehnost njihovega bivanja. Različna stanja pijanosti omogočajo večplastno, duhovito in precizno seciranje sodobnega človeka in današnjega načina življenja. Viripajev spregovori o izgubljenosti človeka na tem svetu, o iskanju smisla in strahu pred minljivostjo. Do svojih likov je jedko ironičen in posmehljiv, a hkrati tudi nežen, sočuten in globoko razumevajoč. Z veliko upanja v človeka piše o bistvu življenja, o veri v Boga in o ljubezni, ki edina osmišlja življenje in premaguje eksistencialno tesnobo. Pijani nas opominjajo in vabijo, da se prepustimo življenju, naj se ne bojimo ljubiti, oproščati, se razkazati, se prepustiti … Pijani so filozofska komedija o odkrivanju in samospoznanju.

Ivan Viripajev in ozadje besedila (povzeto članku Mihe Javornika iz gledališkega lista uprizoritve)

Viripajev je črno komedijo Pijani označil za svojo najboljšo dramo. Ima dve dejanji, vsako štiri prizore. Z izjemo treh prizorov, ki se dogajajo v zaprtem prostoru (stanovanju, restavraciji), se jih pet dogaja na ulici sredi noči oz. v zgodnjem jutru. Značilnost drame je fragmentarnost, zato v njej prevladuje rezonerstvo, ki brez psihološke motivacije predstavlja viripajevske ideje. Posledično imamo opraviti z ambivalentnim mnoštvom resnic.

Struktura Pijanih je natančna in domišljena. Gre za t. i. »igro s pari«, ki smo jo prepoznali že v Viripajevih Iluzijah (Mala scena MGL, 2016). Iluzije, nekakšna predhodnica Pijanih, so hkrati korak naprej od Kisika (MGL, 2011)in pomembne za razumevanje Pijanih. Podobno kot v Pijanih tudi v Iluzijah sledimo gostobesednemu rezonerskemu besedovanju. V Iluzijah ne prihaja le do preizpraševanja ljubezni med dvema paroma, Viripajev se tu ne omejuje le na pomen Božjih zapovedi, temveč postavlja pod vprašaj smisel besed nasploh. Nam danes beseda sploh še kaj sporoča ali pa je le bleda senca predmetov, ki odsevajo v človekovi votlini? V Iluzijah vidimo, da nihče ni zadovoljen s svojim življenjem. Da bi našle približek zadovoljstva in resničnost, v kateri se bodo počutile varno, dramske osebe sklepajo besedne kompromise in na veliko lažejo. Viripajevo sporočilo je jasno: današnji človeški odnosi temeljijo predvsem na besedni igri, s katero človek spreminja svoje (socialne, igralske) vloge v skladu s trenutno potrebo. Tu Božja beseda in etika nimata nobene veljave več.

Pijani ponavljajo ideje, iskanje smisla oz. ljubezni iz Kisika in Iluzij. Na odru spremljamo osem zgodb, osem parov, ki naj bi bili prepleteni med sabo. A to so odnosi, za katere osebe ne vedo, da sploh so, saj niti sami ne vedo, s kom imajo opraviti: liki ne prepoznajo svojega partnerja, soprog ne prepozna svoje žene, oseba ne ve, da se je z osebo že srečala. Na videz se zgodbe dogajajo simultano, a je v njih videti idejno sukcesivnost. Čeprav se dogajanje v dveh prizorih seli v stanovanje in restavracijo, zgodbe povezujeta noč in ulica. Pred gledalcem se odvrti kalejdoskop znano-neznanih oseb v čudnih medsebojnih odnosih. Tu imamo bankirja, menedžerja, direktorja filmskega festivala, namestnika gradbenega podjetja, prostitutko, fotomodel in lepo mlado punco. Ne glede na starostne razlike (v bistvu so vsi med 30 in 40, le prostitutka Rosa je mladenka, stara 22 let) so vsi pijani kot čep in v tej alkoholiziranosti jih razjedajo vprašanja, ki jih je Viripajev zastavil že v drugih dramah: mar sploh lahko govorimo o resnični ljubezni? Res obstaja Gospod Bog? Je svet zgrajen samo na laži?

Nagrada

2018
Maruša Majer
Nagrada Prešernovega sklada za vloge, ustvarjene v zadnjih treh letih
(tudi za vlogo Laure v Pijanih)