Prevare

Po motivih ene od zgodnejših renesančnih komedij Gl'ingannati (Prevarani ) je nastala majhna, a glasbeno in kostumsko razkošna komedija, v kateri je ves čas v ospredju »kako«, torej način uprizarjanja. »Sekstet radoživih komedijantov in ubranih pevcev se pred občinstvom po zgledu commedie dell'arte virtuozno preoblači in hipoma značajsko preoblikuje kar v štirinajst komedijskih vlog.« Zaplet zgodbe, katere pravir gre iskati v Plavtovi komediji Dvojčki, je precej preprost: izgubljeni dvojček Fabrizio se znajde v Modeni ravno v trenutku, ko njegova dvojčica Lelia, preoblečena v fanta in s tem na las podobna svojemu bratu, pobegne iz samostana, kamor jo je poslal oče, ki jo želi omožiti z bogatim vdovcem Gherardom. Lelia se kot paž zaposli pri meščanu Flamminiu in se vanj zaljubi, a on ljubi Gherardovo hčer Isabello, ta pa se ogreje za njegovega paža – Lelio. Iz tega sledi kup komičnih zapletov, za katere poleg zamenjav dvojčkov poskrbi tudi pisana paleta ostalih likov, od »preživetveno nabrite služinčadi do drugih značilnih predstavnikov tedanjega meščanstva, obrtništva, zaljubljenih študentov in celo predstavnice najstarejše obrti. Vse te like povezuje ozračje renesančne prebujenosti telesa in vsakršnega čutnega hedonizma, ki ves čas v protagonistih spodmika temelje načelom družbeno zapovedanega v smeri prvinsko naturnega in prizemljenega. Posledice neobvladljive premoči naravnega in prvinskega so 'prevare' kot zmagoslavje človekove polnokrvnosti, veselja do življenja in vsakršnega užitka, a tudi 'prevare' kot temelj odrske (rado)živosti in razposajenosti.«

Posebna prevara je tudi gledališki list, za katerega sta avtorica komedije in urednica lista po zgledu Borgesa in Eca ustvarili nekaj zabavnih apokrifov.

Jera Ivanc, PREVARE SVETESHOLASTIKE (odlomki iz prvega apokrifa)

Na pot do Prevar sem stopila povsem slučajno, ko sem sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja med pripravo svoje tretje disertacije z naslovom Adhortativni konjunktiv v iluminacijah hagiografij pred Veliko shizmo dneve in noči preživljala v družbi rokopisov, ki sem jim sledila po knjižnicah starih univerz in samostanov, tudi v znameniti rokopisni oddelek Vatikanske knjižnice. Tako so med prebiranjem številnih rokopisov o življenju Svetega Benedikta, kot ga je popisalGregor Veliki v drugi knjigi svojih Dialogov, mojo pozornost pritegnila tri mesta, dve v 33. in eno v 34. poglavju, kjer so bile v vseh starejših rokopisih besede v nekaj vrsticah glede na ostale vrstice izpisane neenakomerno. Bile so bodisi razvlečene bodisi stisnjene, kot da bi imele v primerjavi z ostalimi preveč oziroma premalo prostora; v enem rokopisu bi bil tovrsten pojav razumljiv in bi se ga dalo razložiti z napako pri prepisovanju, ki jo je pisar opazil šele naknadno in popravil, v dveh bi šlo za zanimiv slučaj, v več deset rokopisih pa je šlo skoraj gotovo za očitno in načrtno potvarjanje, sem sklenila.

/.../

V 33. in 34. poglavju druge knjige Dialogov opisuje Gregor Veliki zadnje srečanje svetega Benedikta z njegovo sestro dvojčico sveto Sholastiko. Kot beremo v Dialogih, sta tudi dan svojega zadnjega srečanja preživela v hvaljenju Boga in pogovorih o svetih rečeh. Po večerji je sestra brata prosila, naj ostane, ker bi rada z njim govorila še o blaženem življenju v nebesih, a jo je brat zavrnil, češ da noči ne sme preživeti izven svoje samostanske celice. V vroči prošnji je dvignila roke k Bogu in zagrmelo je, ulile so se ji solze in Bog je z jasnega neba na Zemljo poslal tako močan naliv, da brat ni mogel nikamor. Ostal je in noč sta preživela v svetih pogovorih o duhovnem življenju in v utrjevanju ljubečega bratsko-sestrskega odnosa. Naslednji dan, nadaljuje Gregor v 34. poglavju, sta šla vsak v svojo celico, čez tri dni pa je brat skozi okno videl dušo svoje sestre v podobi bele grlice, kako se dviguje v skrivnostna nebeška prostranstva.

Hiperspektralno difuzijsko slikanje (HDS), ki so ga opravili raziskovalci pod vodstvom mojega starega znanca iz Woodstocka, dr. Umbertina, v laboratorijih Planckovega inštituta v Hamburgu, pa nam odkrije, da je sestra brata po večerji prosila, naj ostane, ampak ne zato, da bi se pogovarjala o blaženem življenju v nebesih, temveč zato, ker bi mu pred smrtjo, ki jo sluti, rada še nekaj prebrala. Nadalje HDS odkrije, da noči nista preživela v svetih pogovorih o duhovnem življenju in utrjevanju ljubečega bratsko-sestrskega odnosa, temveč v prebiranju komedije, ki jo je Sholastika napisala po zgledu Plavtovih Dvojčkov in ji dala naslov Prevare. In končno, s pomočjo HDS izvemo, da bela grlica, ki jo je Benedikt videl, kako se tretji dan dviguje v skrivnostna nebeška prostranstva, ni duša njegove sestre, temveč njen poštni golob, po katerem mu je s smrtne postelje poslala rokopis Prevar.

/.../

Prevare so že konec 15. stoletja postale pravi hit in kmalu so se začele dogajati prve kraje. Najprej je komedijo zmaknil, nekoliko predelal in jo pod naslovom La calandra (Komedija o Kalandru) leta 1513 uprizoril kardinal Bernardo Dovizi da Bibbiena. Leta 1532 so jo v skoraj nespremenjeni obliki sunili sienski intelektualci, ki so si nadeli ime Intronati (Omamljeni), in jo uprizorili pod naslovom Gli'Innganati (Prevarani). Shakespeare je svojo krajo že nekoliko prikril – komediji je dal naslov Dvanajsta noč ali Kar hočete, kasnejši tatje pa so za sabo nadvse učinkovito zabrisali vse sledi, denimo Brecht v Materi korajži ali pa Partljič v Moj ata socialistični kulak.

Nagrade

2015

24. FESTIVAL DNEVI KOMEDIJE, CELJE

Uprizoritev Prevare
Žlahtna komedija po izboru strokovne žirije

Uprizoritev Prevare
Žlahtna komedija po izboru občinstva

Gašper Tič
Žlahtni komedijant za številne igralske premene v Prevarah
(in za vlogo Oberlajtnenta Lukáša v Švejku C. Teevana)

Jaka Ivanc
Žlahtni režiser

Nika Rozman
Priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS) za vloge v Prevarah
(in za vlogo Jacinte v Pohujšanju v dolini šentflorjanski I. Cankarja ter za naslovno vlogo v Lulu F. Wedekinda – oboje Drama SNG Maribor)