Rekviem

V odmaknjeni vasici »nekje med Parizom in Šanghajem« se ostareli izdelovalec krst, vse življenje trd in neizprosen človek, pritožuje, da ima premalo dela. Ko pa mu na smrt zboli žena, se nenadoma zave, koliko priložnosti je zamudil, in z grenkobo spoznava, da sreča mogoče sploh ni tako daleč in bi bilo treba samo seči po njej, dokler je bil še čas.

Smrt v podobi treh kerubov pa ne izbira le starejših. Kot v Mrtvaškem plesu je na pot pospremila tudi kočijaževega sina v najlepših letih, pa tudi komaj rojenega otroka si niti malo ne pomišlja vzeti s seboj. Kočijaž si zaman prizadeva podeliti svojo bolečino ob sinovi smrti, prostitutki in pijanca, ki v igro prinašajo nekaj črnega humorja, pa se ne menijo zanj. Ali res edino smrt prinaša spoznanje in zdrami človeka iz njegove samozaverovanosti?

Ozadje in vsebina

(iz gledališkega lista uprizoritve – Klemen Jelinčič Boeta: Hanoh Levin in hebrejska dramatika)

Leta 1999 umrli Hanoh Levin je najpomembnejši izraelski dramatik. V 56 letih svojega življenja je ustvaril 63 dramskih del, 22 jih je tudi sam zrežiral. Pisal je tudi prozo in poezijo in ustvarjal tako rekoč do svojega zadnjega dne. Izjemna izpovedna moč Rekviema gotovo izhaja tudi iz Levinove osebne izkušnje, saj je bila ta igra eno njegovih zadnjih del. Premierno je bila uprizorjena le nekaj mesecev pred njegovo smrtjo in doživela več kot 400 ponovitev. Levinovo pisanje odlikujeta neposrednost in svojevrsten slog, ki preseneča s satiričnimi preobrati in poetičnimi prispodobami.

Besedilo Rekviem ali v izvirniku Aškavá, ki se ukvarja z vprašanji o smislu življenja in smrti, je bilo prvič uprizorjeno 19. marca 1999 v Gledališču Kameri v Tel Avivu. Sam naslov igre, torej Aškavá, je pojem, ki v judovstvu označuje vse tiste verske obrede, ki se izvajajo po človekovi smrti. Od teh je najpomembnejša molitev ob smrti ali tfilát aškavá. Tudi igra sama je bila opisana kot pravljica o smrti, čeprav se ukvarja predvsem z dogodki pred smrtjo.

Osnovna ideja igre izhaja iz treh zgodb Čehova. Prva zgodba je Rothschildova violina (1894), iz katere prihaja stari izdelovalec krst, ki vidi v smrti predvsem poslovno priložnost. Tudi v trenutkih pred smrtjo svoje žene do nje ne izraža nikakršnega spoštovanja (v čemer lahko opazimo tudi Levinovo kritiko tradicionalnih patriarhalnih odnosov med možem in ženo) in šele ob soočanju z lastno smrtjo, na primer pri zdravniku, ugotavlja, kako je »zapravil« svoje življenje. Druga zgodba je Žalost (1886), iz katere je vzet kočijaž, ki svojim potnikom (dvema prostitutkama in dvema pijancema – ki s svojim zabavljaštvom in komedijanstvom na neki način predstavljajo antitezo smrti) poskuša prikazati svoje gorje ob smrti sina, vendar tega njegovi potniki, ki jih zanimajo zgolj tuzemski užitki, nočejo slišati. Tretja zgodba Čehova, iz katere je črpal Levin, pa je Zaspanost – iz nje je pobral le zgodbo tavajoče služkinje z mrtvim dojenčkom. V Rekviemu (kakor se imenuje še ena od zgodb Čehova) pa se pojavi še četrti pripovedniški element, in sicer trije kerubi ali angeli, ki vse tri zgodbe med sabo povezujejo. Kerubi se sicer pojavljajo v različnih delih Svetega pisma, vendar je njihova najbolj izrazita podoba predstavljena v knjigi preroka Ezekiela. V njegovi viziji božjega voza ali kočije (merkavá) se kerubi pojavljajo pod božjim prestolom, z obrazi štirih podob (človeka, bika, leva in orla), kar se seveda navezuje tudi na krščansko tradicijo simbolov štirih evangelistov. Poleg metafizično-religiozno-mitološkega pa kerubi zgodbi dodajo še element, ki se mu reče metagledališče; kerubi namreč umirajočemu dojenčku uprizorijo predstavo in takoj za tem še eno, kar se zaključi z razglednico mrtvega dojenčka mladi materi. Kerubi so v igri ponavljajoči se motiv, vendar v nasprotju z judovsko in krščansko tradicijo, po kateri oznanjajo rojstvo in prihod; pri Levinu spremljajo umirajoče in umrle v naslednji svet.

Besedilo Rekviem sproža vprašanja o pomenu življenja v času najskrajnejšega preizkusa – srečanja s smrtjo, ki se ji ne da ubežati. Igra ob vsej svoji ostrini in tragifarsičnosti, uprizorjena z glasbo in brez vidika okrutnosti, sicer tako pogosto prisotnega pri Levinu, ustvarja občutek privzdignjenosti duha resnosti tematike navkljub. Gledalci ob uprizoritvi resda ne morejo imeti nikakršnih dvomov o pesimizmu v tej igri, vendar nekateri v njej utripajoče usmiljenje lahko občutijo kot pot k vzpodbudi in upanju, spet drugi lahko doživijo celo čustveno sprostitev, katarzo in olajšanje, ki izhaja iz dihotomije med svetom gledališča in resničnim življenjem. V besedilu se da zaslediti proces razvoja zavesti likov, kar nakazuje dodaten efekt: igra vzpodbuja soočanje z najtežjimi resnicami s povsem odprtimi očmi, gledanje, ki gledalca osvobodi tako iluzij kot nejasnih tesnob in mu omogoča doživljanje lastnega življenja takega, kot je.

O avtorju

Hanoh Levin (1943–1999) je pisal tudi poezijo in zgodbe, vendar je na gledališko sceno, kjer velja njegov prispevek za največjega, stopil leta 1968, ko je bil uprizorjen njegov satirični kabaret Ti in jaz ter naslednja vojna. V tem in v svojem naslednjem delu Ketchup iz leta 1969 je Levin nastopil proti patosu izraelskega militarizma, se norčeval iz nesposobnosti izraelskih državnikov ter se na makabričen način ukvarjal z žalovanjem. Kritika proti njemu se je nadaljevala z njegovo tretjo politično dramo Kraljica kopalnice, ki je bila uprizorjena v Gledališču Kameri leta 1970. Ker je bila ta predstava uprizorjena v državnem gledališču, je bila kritika še ostrejša: gledalci so noreli in protestirali sredi predstave, verska stranka Mafdal pa je zahtevala celo cenzuriranje besedila. Temu so se pridružili še sistemu prijazni gledališki kritiki, ki so napadali tako besedilo kot tudi avtorjevo osebnost. Predstava je bila umaknjena po 19 ponovitvah. Čeprav je prvo nepolitično dramo napisal že leta 1969, je izjemen uspeh doživel leta 1972 z naslednjo tovrstno dramo Hafec. Istega leta je tudi prvič režiral, in sicer lastno delo Jakobi in Liedenthal. Naslednji večji škandal je leta 1981 povzročila njegova drama Jobove muke (ali Jobov pasijon), saj je bil Job na odru nekaj časa obešen povsem gol. Tudi njegova naslednja politična drama Domoljub iz 1982 je zaradi nespoštljivega odnosa do vojske povzročila škandal in je smela biti uprizorjena šele po močnih posegih v besedilo. Skupno je Levin napisal 63 dram in jih 22 izmed njih tudi sam režiral. Velja za največjega hebrejskega dramatika sploh. Ne dolgo po njegovi smrti so izšla njegova zbrana dela v 17 zvezkih.

Hanoh Levin je začel svojo gledališko pot kot satirik. In satira, ki po njegovem mnenju deluje samo kot literarno orodje, se v njegovih delih pojavlja neprenehoma. Levinova besedila lahko na grobo razdelimo v tri skupine: satirične kabarete z neposrednim odzivom na politični vsakdan, komedije, ki se osredotočajo na posameznike, družino, prijatelje in četrt in se v njih ne pojavljata ne mesto in ne država, ter filozofska in mitična dela, osnovana na bibličnih in drugih mitih, pri katerih Levin še posebej poudarja vprašanje nesmiselnosti človekovega trpljenja.