Samba lantana

Ne, to ni zgodba o prešuštvu, čeprav se Leon (Sebastian Cavazza), ki je poročen s Sonjo (Nina Rakovec), nekega večera znajde v ceneni hotelski sobi z Jane (Tina Potočnik), katere mož Pete (Jure Henigman) istega večera v podobno zanikrni sobi objema Sonjo.

To tudi ni še ena zgodba o tem, kakšne posledice ima prevara na zakonsko življenje, čeprav se oba para stežka soočata z njimi. To tudi ni zgodba o plesnem tečaju – čeprav se nekatere reči zapletejo prav tam. Niti ni zgodba o neutolažljivem Neilu (Jure Henigman), ki ne more preboleti že davno končanega razmerja, ali o odrezavi Sarah (Nina Rakovec), ki mu nikoli ni povedala, zakaj ga je zapustila, odtlej pa se zapleta v kratkotrajna razmerja s poročenimi moškimi. To ni zgolj drama o usodi njene psihiatrinje Valerie (Tina Potočnik), ki se kot žrtev spolne zlorabe patološko boji neznanih moških in vsa prestrašena zaman kliče soproga Johna (Jure Henigman), ko se ji ponoči na zapuščeni cesti pokvari avto. Kot to tudi ni kriminalka o brezposelnem Nicku (Sebastian Cavazza), ki se neke noči vrne domov do krvi popraskan po obrazu in skrivoma vrže v grmovje ženski čevelj, kar ne uide oprezajoči sosedi Jane, ki ga prijavi policiji, saj posumi, da je Nick povezan s skrivnostnim izginotjem ženske. To je predvsem zgodba o mimobežnostih, o nepomembnih naključjih, o drobnih skrivnostih, ki neizogibno povežejo vse akterje, ne da bi se ti tega sploh zavedali.

Ozadje

Ta mojstrsko napisana igra za kvartet dveh moških in dveh žensk, ki odigrajo devet različnih vlog, katerih zgodbe se prepletajo navidez lahkotno, kot ritmi sambe, gledalca spretno vodi po tankem robu med nepomembnimi vsakdanjostmi in naključnimi usodnostmi, med izrečenim in neizrekljivim.

Prvi del igre je prevladujoče dialoški, vendar besede v njem nimajo vedno pravega pomena, temveč le zapolnjujejo nerodne situacije, obenem pa zaradi podvajanja in simultanosti izstopijo iz realističnega govora v nekakšno samostojno, jezikovno sfero; drugi del igre pa je skupek monoloških sklopov brez aktivnega naslovnika. V tem delu množica govorov/jezikov trči med seboj, govori zaživijo samostojno življenje.

V prvem delu Sambe lantane se liki ukvarjajo s smisli in težavami svojih zakonov in (splošneje) življenj – ta del torej pripada zunanjemu svetu. V drugem delu (tretji del je kombinacija obeh prejšnjih) pa vstopimo naravnost v glave dramatikovih oseb: naenkrat so v prvem planu strahovi, vprašanja, pričakovanja, pretekla razočaranja, celo sanje. Vse je sicer artikulirano, vendar po človeško nerodno in parcialno: številne stezice in slepi konci tega blodnjaka se sestavijo šele takrat, ko jih pogledamo iz ptičje perspektive, ko jih med seboj sestavimo.

Žanr Sambe lantane je tako izmikajoč: če prvi del, prešuštna drama Leona, Sonje, Peta in Jane, vztraja pri realizmu, ki je sicer nenavaden, saj so vse situacije podvojene, se v drugem delu vse osebe (Valerie, Sarah, Nick, Neil) zamenjajo, prostor in čas iz hotelskih in dnevnih sob, barov in poznih večerov postaneta težje določljiva, tekst presenetljivo razvije nadrealistične poteze. V tretjem delu se prvič pojavi John, Valerijin mož; poleg Valerie in Sarah (iz drugega dela) spet nastopi Leon (iz prvega dela), ki tokrat prevzame svojo profesionalno vlogo detektiva in raziskuje izginotje Valerie Somers, kar smo spremljali v drugem delu. Leon-detektiv je torej edini iz prvega dela, ki se pojavi tudi v nadaljevanju, kar za bralca/gledalca predstavlja oporno točko.

O avtorju

Andrew Bovell je sodobni avstralski dramatik in scenarist. Rodil se je 23. novembra 1962 v zahodni Avstraliji, kasneje je živel v New Yorku, nato pa se preselil nazaj v Avstralijo, v Adelajdo. Diplomiral in magistriral je iz dramskega pisanja, delal kot gledališki kritik, pisati pa je začel konec 80. let. V začetku 90. je bil hišni pisec za gledališki družbi Melbourne Theatre Company in Darwin Theatre Company.

Njegovo najuspešnejše delo je Samba lantana (Speaking in Tongues, 1996), drama z nenavadno pisavo, ki je leta 1997 dobila nagrado AWGIE za izjemne dosežke v dramskem pisanju, ki jo podeljuje Avstralsko združenje piscev. Igra je bila več kot 50-krat uprizorjena v Avstraliji, Evropi in ZDA, leta 2001 pa je Bovell sam po njej napisal scenarij za film Lantana.