Sen kresne noči

Pravljična komedija Sen kresne noči spada v zgodnje obdobje Shakespearovega ustvarjanja, v fazo »eksperimentalnih« in »romantičnih« komedij, kot sta tudi Dva gospoda iz Verone in Ljubezni trud zaman.

Samo na videz preprosta, komično zasnovana ljubezenska drama omogoča najrazličnejše interpretacije, zato vsaka nova postavitev vzbuja velika pričakovanja. Na tehtnici so sanje in resničnost, burna čustva in hladni razum, nežna ljubezen in prvinski nagoni …

Shakespeare se je pri pisanju te komedije v podrobnostih naslonil na vire, kot so Chaucerjeve Canterburyjske zgodbe, Ovidove Metamorfoze in nekaj srednjeveških romanc. V igri v igri, ki jo uprizorijo rokodelci, si Shakespeare privošči nerodnosti, ki so nastajale pri okornih uprizoritvah različnih gledaliških skupin. Nekateri kritiki menijo, da se je v tej komediji zavestno ponorčeval tudi iz romantične, toda tragične ljubezni, kakršno opisuje v tragediji Romeo in Julija, po vsej verjetnosti napisani v istem obdobju. Ljubezen je nestanovitna – hitro zamegli razum, a prav tako hitro izpuhti, zato je priseganje večne zvestobe lahko močno dvomljiva reč.

Igra se dogaja v atenskem gozdu v času praznovanj pred poroko kneza Tezeja in Hipolite. V nasprotju s strogimi in urejenimi Atenami je gozd, po katerem tavajo štirje atenski zaljubljenci, v rokah pravljičnih bitij, ki uravnavajo dogajanje, kakor se jim zahoče. Sami živijo zelo razbrzdano, njihovi prepiri in medsebojna obračunavanja so siloviti in brezkompromisni. V tem divjem okolju in ob pomoči čarovnij se dogaja vse mogoče.

Ljubimcem iz Sna kresne noči se v spanju zgodi nekaj, na kar si pri belem dnevu ne bi upali niti pomisliti. Njihova erotika udari z vso silo na plan, junaki so nenadoma obsedeni od poželenja in strasti. Vendar ostajamo pri komediji – pomlad je tista, ki razvnema človekova čustva in jih žene v razposajenost. Sanje so bile resda moreče, a zmagata optimizem in vera v življenje. Človek je zmožen preseči togi racionalizem, ki ga v začetku zagovarjata Helenin oče Egej in knez Tezej, pa tudi svoje strasti in nagone, ki jih nad ljubimce in Titanijo spustita Oberon in Škrat.

Sen kresne noči dokazuje, kako pomemben sestavni del človekove osebnosti je svet domišljije.

O vsebini (povzeto po članku Igorja Mavra iz gledališkega lista uprizoritve, Sanjati novi Sen kresne noči)

Ko je leta 1970 britanski režiser Peter Brook v Shakespearovem rojstnem mestu Stratford na reki Avon na oder postavil svojo vizijo Sna kresne noči za tamkajšnjo Kraljevo Shakespearovo gledališko družbo, je uprizoritev ob soglasju gledaliških kritikov predstavljala paradigmatično tektonsko spremembo v interpretiranju te znamenite komedije angleškega nacionalnega barda Williama Shakespeara, čigar štiristoletnico smrti smo praznovali v preteklem letu. Iluzija in deziluzija ljubezni, relativizacija dvorske oziroma kasnejše ›romantične‹ ljubezni, večna zvestoba, obljubljena ob poroki, in na drugi strani večna relativnost ljubezni in neustavljiva moč človeških strasti, alegorija senzualne ljubezni, magično gozdno prizorišče izgubljene nedolžnosti – vse to in še več obsega ta verjetno najbolj znana Shakespearova komedija, ki je bila doslej mnogokrat uprizorjena tudi na slovenskih gledaliških odrih, na oder MGL pa tokrat prihaja v sveži avtorski zamisli ekipe pod vodstvom Jerneja Lorencija.

Peter Brook se je uprl bujnemu realizmu predhodnih uprizoritev in stereotipnim, pretirano ›baročnim‹ upodobitvam posameznih dramskih oseb, še posebej slikovitemu eksoticističnemu pretiravanju uprizoritev Sna v viktorijanski dobi. Predvsem pa je Brook enkrat za vselej opravil z moralističnim prikazovanjem ljubezni, saj v njegovem Snu ljubezen ni več prikazana kot zgolj platonska, ampak je tesno povezana s seksualnostjo.

Ljubezen je slepa in nestanovitna, to je gotovo ena od poant te Shakespearove komedije. Igra je zelo simetrična in preko multiplih porok slavi institucijo zakona kot skupnost, obenem pa tudi harmonijo, ki jo par in družba kot celota tako lahko dosežeta.

Shakespearovo delo je veliko več kot le romantična ljubezenska zgodba z več ljubezenskimi komičnimi zapleti, kjer se na koncu vse srečno konča v osebni in družbeni harmoniji. V žanru komedije so tudi hudi zapleti in trpljenje značilno predstavljeni s humorne plati in ne trpljenja, in tako je tudi pri Shakespearu. Ljubezen je prikazana kot dejstvo in enkratno čustvo brez razumske podlage. Tema ljubezenskih težav se kaže preko motiva ljubezni, ki je vržena iz ravnotežja, torej romantičnih situacij, ko različnost ali neenakost zmoti harmonijo odnosa. Ljubezenske strasti se ne da obvladati, gledalci Sna se zato smejijo različnim zapletom, saj to strastno čustvo lahko napravi ljudi slepe, neumne, nestanovitne in zelo razočarane, včasih pa grozi, da bo uničilo prijateljstva med ženskami in moškimi, celo vilinski svet ni imun za njegove nepredvidljive kaprice. Morda je bil Shakespearov cilj – a o tem lahko le ugibamo in seveda beremo igro po svoje – prikazati nujnost imaginacije in sna oziroma sanjarjenja, če želimo ohraniti ljubezenski odnos ali pa ustvarjati umetnost.

Komedija kaže Shakespeara kot genialnega dramatika, ki je bil veliko pred svojim renesančnim časom, saj učinkovito izziva ustaljen stereotipni pogled ter dejansko slavi moč žensk in naravnega sveta. Moške dramske osebe v igri so bolj otročje ter psihološko in čustveno slabše razvite, ženske pa so po drugi strani bolj racionalne, stanovitne in uravnotežene tako v odnosu do očeta in v zakonski zvezi kot v ljubezenskem paru. Komedija torej razbija hierarhični dualizem razuma in narave (tudi čustev in strasti), s čimer subvertira njegovo tradicionalno in pričakovano binarno razumevanje.

Vsaka generacija si mora ustvariti svojega Shakespeara.

Nagrade

2018

53. FESTIVAL BORŠTNIKOVO SREČANJE, MARIBOR

Matej Puc – Borštnikova nagrada za igro za vlogo Demetrija 

Matic Starina – Borštnikova nagrada za dramaturgijo 
(in za dramaturgijo v Visoški kroniki I. Tavčarja – SNG Drama Ljubljana)

Branko Hojnik – Borštnikova nagrada za scenografijo 

Branko Rožman – Borštnikova nagrada za glasbo
(in za glasbo v Visoški kroniki I. Tavčarja – SNG Drama Ljubljana – ter za glasbo v Našem razredu T. Słobodzianeka – PG Kranj)

Jette Ostan Vejrup – Dnevnikova nagrada za izjemen umetniški dosežek v MGL 
za vlogo Hipolite (in za vlogo Levive v Življenju kot delu H. Levina ter za vlogo Birgitte Mrak v kriminalni nadaljevanki Praznina spomina B. Zemljič)

Matej Puc – Nagrada Prešernovega sklada za vlogo Demetrija
(in za vlogo Zevsa v Homerjevi Iliadi (koprodukcija s SNG Drama Ljubljana in CD), za vlogo Malcolma v uprizoritvi Dunsinane D. Greiga, za naslovno vlogo v Peeru Gyntu H. Ibsena (koprodukcija s SSG Trst), za vlogo Valeria v Leonceu in Leni G. Büchnerja, za vlogo Doranta v Molièrovem Žlahtnem meščanu ter za vloge Pierra Kiriloviča Bezuhova, Vojaka in Mrtveca v Vojni in miru L. N. Tolstoja in S. Purcăreteja (koprodukcija s SNG Drama Ljubljana in CD))