Švejk

Švejk ni samo ena najbolj prepoznavnih čeških ikon, pač pa tudi literarni junak, ki je našel pot na filmska platna in oder.

Kjer je Švejk, sta tudi zmeda in smeh, saj s svojo odkritosrčnostjo, ravnodušnostjo in zdravo pametjo razoroži vsakogar in spodnese vse od zadrtega generala do okorelega birokrata. Smeh je še vedno najučinkovitejše orožje slehernika v primežu režima. Noben družbeni red bodisi v miru bodisi v vojni ni varen pred Švejkom, tudi zato je Haškov roman ena izmed stotih najpomembnejših knjig 20. stoletja.

Osrednja satirična ost romana je naperjena proti vojni, a Hašek se bolj kot z bojevanjem in ubijanjem ukvarja z ustrojem vojaškega kolosa – z njegovo zapleteno organizacijo, sistemom ukazovanja, nesmiselnimi postopki in avtoritetami, ki smešnim nesmislom navkljub terjajo brezpogojno poslušnost. Švejk, nekakšen češki Don Kihot, je iskren, naiven, vljuden, pohleven in optimističen vojak, ki prostodušno izvršuje vse, kar mu nalagajo nadrejeni. V resnici pa je še veliko več. Njegov lik je prestopil okvire galicijske fronte in prerasel v humorno-ganljivi simbol vsega človeškega, njegove dogodivščine so univerzalna zgodba malega človeka v spopadu z mlini birokracije, državnim aparatom, organi represije in človeško pokvarjenostjo.

Švejk sicer pokorno izpolnjuje vse ukaze, a hkrati s svojim poenostavljenim načinom razmišljanja, z naivnim navdušenjem, z na prvi pogled brezplodnimi razpravami in neštetimi anekdotami iz vsakdanjega življenja pomeni tudi svojevrsten upor, ki mu nobena oblast ne more do živega. Prek Švejkovega dlakocepsko natančnega izpolnjevanja ukazov se nesmiselnost sistema razkrinka v taki meri, da je celo njegovim predpostavljenim nelagodno. Je Švejk bebec, vohun ali simulant? Ne, Švejk je Slehernik, njegovi odzivi pa paleta reakcij vseh nas v najrazličnejših absurdnih življenjskih okoliščinah.

Ozadje romana (povzeto tudi po članku iz gledališkega lista uprizoritve)

Roman Dobri vojak Švejk je sicer nedokončan, a je Haškovo najbolj znano delo. Uvrščen je bil na seznam stotih knjig, ki so oblikovale 20. stoletje, in je preveden v 60 jezikov. Haškov satirični opis vojnih strahot v ničemer ne zaostaja za svetovnimi romani s podobno tematiko, kakršen je na primer Célinovo Potovanje na konec noči.

Čeprav se je Jaroslavu Hašku ideja o dobrem vojaku Švejku porodila že leta 1912, se šele februarja 1921 odloči za pisanje. Še preden napiše prvo vrstico, sproži obsežno marketinško akcijo: »Ta knjiga izide hkrati v Franciji, Angliji in Ameriki! Zmagoslavje češke knjige v tujini! Vrzite iz svojih knjižnic Tarzana v džungli in razne neumne prevode krvavih romanov! Storite odločno dejanje in pokažite, da imate čut za čisto češko knjigo! Ne obljubljamo vam nobenih nagrad, obljubljamo pa, da boste dobili nov humor in satiro! Revolucija v češki literaturi! Najboljša humoristično-satirična knjiga svetovne literature! Najcenejša češka knjiga! Prva naklada 100.000 izvodov!«

Ta pompozna najava, ki se z današnje perspektive sliši kot prerokba, ni premamila čeških založnikov, zato se je Hašek, ki mu podjetništvo ni bilo tuje, povezal z gostilničarjem, pri katerem je bival. Ta naj bi ob vrčkih piva prodajal tanke zvežčke sproti nastajajočega Švejka. S prihodki od prodaje je za silo poravnaval tudi račune za bivanje, hrano in pijačo. Pozorno je spremljal ne prav opogumljajoče kritiške odzive na Švejka, ki pa je nenaklonjeni kritiki navkljub postajal z vsako epizodo bolj popularen. Sčasoma se uspeh Švejka pozna tudi v Haškovi denarnici. A kaj, ko alkohol, brez katerega Hašek ne more pisati, ne učinkuje več kot gorivo za prečute noči, marveč se spreminja v strup, ki načenja telo in duha.

Veliko junakov iz Švejka je vzetih neposredno iz življenja, njihov opis in duhoviti komentar pa sta plod enega najbolj živahnih, bistroumnih, igrivih, duhovitih in pronicljivih umov, kar jih pozna ta svet. Švejk je junak, s katerim se Čehi radi identificirajo in ki je v svet ponesel ne le češko kulturo, pač pa tudi upanje in idejo, da mali človek, ta večni kanonfuter, lahko preživi vso mizerijo tega sveta z nekaj zdrave pameti, ščepcem neumnosti in obilo humorja. Kakšne prigode bi še čakale dobrega vojaka Josefa Švejka, ne bomo nikoli izvedeli, saj je njegov avtor, Jaroslav Hašek, umrl med pisanjem, točneje 3. januarja 1923, še preden bi aprila tega leta dopolnil štirideset let.

O avtorju

Jaroslav Hašek (1883–1923) velja za največjega češkega humorista in pisatelja satiričnih romanov ter številnih kratkih zgodb, a brez dvoma je tudi ena najbolj kontroverznih osebnosti sodobne češke književnosti. Bigamist, prikriti homoseksualec, kronični alkoholik, ukročen revolucionar, intelektualni parazit, mentor častitljivega Suke Batorja, ki je bil mongolski Lenin – to je samo nekaj oznak, ki so jih lepili na njegovo ime. Čeprav je bil zelo plodovit pisatelj (pred kratkim izšla zbirka njegovih izbranih del obsega pet zajetnih knjig), je njegovo slavo mogoče pripisati enemu samemu nedokončanemu romanu, ki ga je pisal in izdajal v tedenskih podlistkih v zadnjih dveh letih življenja, kar je bil tudi njegov glavni vir zaslužka. Kot je bilo mogoče pričakovati, so bili kritiški odzivi, ki jih je delo sprožilo, nadvse protislovni. Po mnenju Maxa Broda (ki se je prvi odzval na natisnjenega Švejka) »je to Haškov prvovrstni dosežek«. René Wellek pa je menil, »da Haškovega Švejka ne bi mogli imeti ravno za umetniško delo, kajti poln je pritlehnega humorja in cenene propagande«, če omenimo samo dva. To kresanje mnenj kaže, da gre pri polemiki v zvezi s Haškom za več kot zgolj za stvar literarnega okusa. Švejk je resnično provokativno delo, katerega prostaški jezik, opolzek humor in razkrinkavanje vseh vzvišenih idealov ideološko ostro polarizirajo bralstvo.

Najlepše se zahvaljujemo Aleši Valič, ki nam je ljubeznivo priskočila na pomoč pri iskanju DVD-ja serije Slovenci in 1. svetovna vojna v produkciji RTV SLO.

Koproducent Gledališče Koper

Nagrada

2015
24. FESTIVAL DNEVI KOMEDIJE, CELJE
Gašper Tič
Žlahtni komedijant za vlogo Oberlajtnanta Lukáša
(in za številne igralske premene v Prevarah J. Ivanc)