Triumf ljubezni

Špartanska princesa Leonide se ob bežnem srečanju zaljubi v postavnega mladeniča Agisa, ki s svojim učiteljem, filozofom Hermocratom, in njegovo sestro Leontine živi odmaknjen od sveta na skritem, navidezno varnem in idiličnem posestvu.

Racionalistični Hermocrat zavrača vsa čustva in razglaša ljubezen za iluzijo. Leonide je v želji osvojiti Agisa neustavljiva: za dosego svojega cilja je pripravljena uporabiti vsa sredstva – na posestvo se ji posreči priti z zvijačo: preobleče se v fanta. Tudi s pomočjo laži in goljufij se spretno izvije iz vsake zagate, brez pomislekov podkupuje služinčad in je pravi ženski Don Juan, ki se ne ozira na zlomljena srca. Leontine do konca igre vodi za nos kot moški. Drugima dvema pa ob novih lažeh razkrije svoj spol in tako nazadnje doseže, da se vanjo zaljubijo vsi trije. In vse, kar počne, z veliko lepimi besedami in precej manj lepimi dejanji, počne v imenu kreposti, maščevanja, politike … in resnične ljubezni!

Ozadje (povzeto po člankih iz gledališkega lista uprizoritve)

Leonide, špartanska princesa, je spreten politik, režiser in konstruktor vsega dogajanja; zbira, prebira, skrbno načrtuje in zvesto uresničuje, kar ji omogoča tudi lojalna služabnica in človeška (pretirana) zaupljivost, podkupljiva narava in gon po preživetju. Ambiciozna Špartanka namreč napade navidez nedosegljivo in hermetično trdnjavo, v kateri ni prostora za nezemeljske, duševne zadeve; v njej prebivajo samotar in modrec Hermocrat, njegova sestra, stara devica Leontine in ugrabljeni prestolonaslednik Agis, ki ga njeni politični nasprotniki želijo postaviti na njeno mesto. Gostobesedna in prepričljiva Leonide – četudi hinavska in neobčutljiva, kar so lastnosti vladajočih – očara in preslepi vsakega, ki ji pride na pot. Izvaja svojevrstno gledališko predstavo, v kateri stranski igralci služijo zgolj za marionete, nepomembne akterje, s katerimi se odlično manipulira. Leonide je pripravljena na vse: upor, sovraštvo, bolečino, vendar ima pred sabo jasno začrtano pot, po kateri se ne boji improvizirati in menjati strategije. Da bi cilj dosegla, mora omehčati, začarati in v ljubezen prepričati mladeničevega učitelja, filozofa Hermocrata, njegovo sestro in služabnika, ki živijo v svetu zase, misleč, da so nedotakljivi in v svoji protestantski askezi neobčutljivi za srčne zadeve. Ljubezen je bila (vnovič) zlorabljena za »višji smoter«, bogastvo in moč. Princesa je dosegla svojega Agisa, četudi je zanj spletkarila, manipulirala in zraven osvojila (ter ugonobila) – seveda v maniri komedije – še dve nesrečni srci.

Marivaux in Triumf ljubezni (povzeto po člankih iz gledališkega lista uprizoritve)

Kontroverzni Marivaux je nenavaden avtor, svet zase, je eden najpomembnejših francoskih dramatikov 18. stoletja – od nekaterih preziran, od drugih poveličevan. Navezuje se na različne tradicije, tako na commedio dell'arte kot na francosko klasicistično komedijo, pa tudi tragedijo. Na prvi pogled je docela zavezan svojemu času in prostoru (francoskemu 18. stoletju in rokokoju), zaznamovanem z manierizmom, poigravanjem vsebin in oblik ter lahkotnostjo; istočasno pa prav v Triumfu ljubezni preigrava celo serijo zapeljevalskih postopkov princese Leonide, ki jih je nekaj desetletij kasneje Laclos izpisal v svojih Nevarnih razmerjih. Napisal je številne igre za pariški gledališči Comédie-Française in Comédie-Italienne. Čeprav rokokojska komedija Triumf ljubezni v času svojega nastanka ni bila cenjena, pa danes sodi med bolj znana Marivauxova dela in vsebuje vse značilnosti njegove dramatike. Komični prizori se izmenjujejo s sentimentalnimi, naivnim ljubezenskim izpovedim sledijo izlivi hlinjenih čustev. Vse v tako imenovani »marivojščini«, visoko privzdignjenem, bravuroznem in izumetničenem jeziku.

Rokokojska drama črpa iz (ne)pokvarjene človeške narave, različnih karakteristik, želja, temperamenta in inteligence. Zgodbo o pretkanosti, naivnosti in iznajdljivosti, ki se ukvarja z vprašanji ljubezni, prevare in političnih manevrov, zaznamuje ekspresiven in izumetničen jezik. Francoska drama na površju res govori o (ne)iskrenih čustvih, ljubezenskih intrigah in hipni zaljubljenosti (kar je značilno predvsem za Molièra), vendar se bistvo skriva v namenu oz. smotru delovanja in reagiranja, v povzpetništvu in dosegu cilja ter zlorabi najosnovnejšega in človeku najbolj krhkega čustva – ljubezni. Marivaux drzno zareže v sredo višjega sloja, kjer je za dosego cilja dovoljeno uporabiti kakršno koli sredstvo. Triumf ljubezni je vsekakor besedilo, v katerem se najde marsikdo, ki pojem dobrega in lepega zlorabi za lastno zadovoljitev in zabavo, ki ne izbira sredstev za dosego častihlepnega cilja in ki brezvestno manipulira z naivnimi; tudi zadnjih, še vedno, ni malo. Še zmeraj nekaj ljudi prireja triumfe politični eliti – z lastno neumnostjo, namreč. Za njihovo zabavo, naslado, občutenje moči.