Vrh ledene gore

V večjem španskem mestu se v stavbi uspešnega podjetja Technocenter v petih mesecih med zaposlenimi zgodijo trije samomori, vse tri žrtve so moški, starejši od 35 let. So samomore res naredili zaradi pritiskov na delovnem mestu ali morda zaradi kakšnih drugih, osebnih razlogov?

Podjetje je del gigantske multinacionalne družbe s sedežem v Madridu. Sofía Cuevas, ena vodilnih v multinacionalki, nekoč pa zaposlena prav v Technocentru, dobi nalogo, da obišče podjetje, neposredno pridobi čim več podatkov in napiše interno poročilo. Med Sofíjinim obiskom prihajajo na dan številne podrobnosti, ki kažejo, da v podjetju ni vse tako, kot bi moralo biti. Zaposleni so izpostavljeni hudim pritiskom, vladajo nezdravi odnosi, prisotna sta stres in strah … Toda direktor, prototip uspešnega menedžerja, zavrača vsakršno povezavo med očitno človeško stisko in delovnim okoljem. Gre za nesrečno naključje? Bo nekaj razkritih skrivnosti iz zasebnega življenja samomorilcev celoten položaj pojasnilo ali pa ga bo le še bolj zamotalo?

Tabares nam postreže z napeto detektivko, ki se v prvem delu ukvarja predvsem s tremi samomori, v drugem pa seže pod površje problema in se nevarno približuje breznu problematike, kjer so absolutni zaključki preveč preprosti, da bi ponujali prave rešitve. Tako kot obravnava razmere v sodobni zahodni družbi, se z enako zavzetostjo poglablja tudi v človeško nrav. V devetih natančno izdelanih prizorih se Sofía pogovarja s štirimi sodelavci pokojnikov. Razen z enim se z vsemi pogovarja po dvakrat (prvi del zaslišanja je poln prikrivanja, nelogičnih odgovorov, celo laži); o vsakem od njih si po drugem pogovoru ustvarimo povsem drugačno sliko. Pa tudi Sofía ni samo samozavestna poslovna ženska, kakršno srečamo na začetku, ampak vse bolj spoznavamo njeno krhkejšo in ranljivejšo plat.

V prvem delu detektivske drame smo priča posredovanju informacij, ekspoziciji, razumskosti in prisebnosti; drugi del pa gre v emocije, v srž problema posameznega lika, v tisto, kar je pod gladino, tisto, kar se skriva. Detektivka je sicer lep, a naiven žanr, ki nam zagotavlja, da absolutna resnica obstaja, le da se skriva, toda če jo bomo dovolj vztrajno iskali, jo bomo tudi našli. Vendar, kot pravi Sofía, je življenje veliko bolj zapleteno. Prav zato je zadnji prizor največji in najbolj oster odmik od detektivke.

O avtorju

V zadnjem času vse bolj opaženi španski dramatik Antonio Tabares (1973) prihaja s Kanarskih otokov. Med njegovimi deli je največ pozornosti vzbudila prav njegova igra Vrh ledene gore. Zanjo je leta 2011 prejel nagrado Tirsa de Moline, ki jo Španija podeljuje španskim in hispanoameriškim dramatikom, leta 2012 pa nagrado réplica, ki jo podeljuje Kanarsko združenje za scenske umetnosti. Vrh ledene gore je bil premierno uprizorjen leta 2014 v Madridu v režiji Sergija Belbela, leta 2016 pa je doživel odmevno filmsko upodobitev.

Antonio Tabares je diplomiral iz novinarstva in bil kasneje zaposlen kot vodja stikov z javnostmi v Santa Cruzu, glavnem mestu otoka La Palma (eden izmed Kanarskih otokov). Prav tam naj bi se seznanil s perečo problematiko samomorov zaradi pritiskov na delovnem mestu. Dramsko besedilo je nastalo kot odmev nenadnega porasta samomorov po začetku velike gospodarske krize leta 2008. Španija je namreč ena izmed držav, v katerih je stopnja samomorilnosti z zrušenjem trga najbolj narasla. Za osnovo besedila Vrh ledene gore je vzel Renaultov primer, kjer so se v letih 2006 in 2007 ubili trije delavci. Vplivi tega primera so v besedilu močno vidni; za razliko od konca, kakršnemu smo priča v Vrhu, pa je bilo podjetje Renault obsojeno za samomore iz malomarnosti. Seveda pa Renault ni osamljen primer, podobno se je dogajalo v France Télécomu (kasneje preimenovan v Orange), Peugeoutu, pošti, bankah, supermarketih, policiji itn., tozadevno posebej zloglasna je kitajska korporacija Foxconn. 

Nagrade

2019

Mirjam Korbar
Igralska nagrada "Duša Počkaj" za dveletno obdobje, ki jo podeljuje Združenje dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS), za vlogo Sofíe Cuevas (in za vlogo Katarine v uprizoritvi Tih vdih N. Gazvode)