Zlata čeveljčka

Smoletov dramolet izredno natančno in duhovito razgrne notranji sistem totalitaristične miselnosti in ob tem trči v najbolj avtonomno in obenem najbolj nihilistično dejanje posameznika – samomor.

Gledalcu je prepuščeno odstiranje ravni ironije, sarkazma, cinizma in bridkih resnic, ki se vrtijo okoli skope začetne točke. Samomorilec, ki je (bil) po poklicu igralec, se znajde pred sodiščem, ki naj presodi, ali mu je dovoljeno zares umreti ali pa se bo vrnil v življenje kot neuspešen v smrti.

Sodišče, kjer ni zapisnika, čeprav se ves čas piše, kjer člani senata diskurz obravnave prekinjajo z ekskurzi v svoje asociativne spomine in prigode, odloča o vprašanju življenja in smrti nekoga, ki si je de facto sodil že sam. Nihče ne vpraša, kaj je tega človeka gnalo v smrt, ker so de iure druge reči pomembnejše. Nihče se ne ukvarja s samim dejanjem, dosti pomembnejše je, kje je samomorilec dobil vrvico za obešanje. Jo je bil res ukradel, kot trdi oškodovanka? Te v bistvu nepomembne podrobnosti nevarno obračajo barko procesa zoper nekoga, ki si ne želi več vrniti med žive. Izid je negotov in sodišče do obtoženca ni prav nič prizanesljivo.

Ozadje

Dominik Smole, ki se je z Antigono že leta 1960 dotaknil naše nezaceljive rane, velja za enega najpomembnejših slovenskih dramatikov 20. stoletja. Ta mojster dialoga je skozi odrske like in situacije zastavljal filozofska vprašanja in etične dileme sodobnega človeka. V Zlatih čeveljčkih, ki so ena njegovih poslednjih iger in bodo po dolgem času spet uprizorjeni, se spretno poigrava s kafkovskimi dimenzijami sodišča, ki jih preplete s temeljnimi vprašanji človekove eksistence. Samomor, ki je v nekaterih državah še vedno kaznivo dejanje, je namreč točka, kjer svoboda posameznika in moč države najbolj usodno trčita druga ob drugo.

Eden od glavnih namenov dramoleta Zlata čeveljčka je namreč natančno ta, da v bralcu oziroma gledalcu vzbudi občutke nerazumevanja, nesmisla in izgubljenosti ter nelagodja, fantastičnosti in absurdnosti, ki so njihova posledica. To dosega z različnimi literarnimi in dramaturškimi tehnikami, postopki in načini. Dramske osebe očitno govorijo druga mimo druge; njihove replike, pravzaprav monologi, so včasih povezani asociativno, včasih med njimi in situacijo, v kateri se nahajajo, menda sploh ni nobene očitne povezave. Še več, zdi se, da neredko ni posebne povezave niti med povedmi znotraj posameznega monologa, da se njihov govor obnaša enako kot misel ter nenadzorovano preskakuje s teme na temo, se drobi, zaletava; pogosto tudi rečejo kaj takega, kar je trenutku in situaciji precej neprimerno ali pa je povsem v nasprotju z nečim, kar je rekel kdo drug ali celo sami … Zaradi vsega tega ni le težko slediti poteku drame in predvideti, kaj se bo zgodilo v naslednjem trenutku, do te mere, da se občasno izgublja njena notranja dramska napetost, ampak je povsem nemogoče tudi izdelati jasno podobo o posameznih dramskih osebah: kdo so, kakšne so, kaj hočejo …

(Aljoša Harlamov, Če bi zgodbo lahko zgrabili v pest, bi omahnila, gledališki list uprizoritve)

Zdi se, da je dramolet zagaten ravno zato, ker je razpadel temeljni družbeni dogovor. Vsi družbeni dogovori, razen dogovora o postopkih na sodišču in o razdelitvi vlog. Kot na sodišču, kjer se resnica rojeva med tremi glavnimi akterji, tožilstvom, obrambo in sodnikom, je očitno tudi resnica Zlatih čeveljčkov rašomonska, mnogoobrazna, odvisno od gledišča, vsak ima svojo resnico in tudi za to ve, da ni ne končna in ne popolna.

(Matej Bogataj, Negativni total, gledališki list uprizoritve)

Po podatkih letopisa Slovenskega gledališkega muzeja so Zlata čeveljčka krstno uprizorili 7. januarja 1983 v SNG Drama Ljubljana, in sicer v režiji Mileta Koruna, 1. marca 1995 pa je Smoletovo igro na oder Prešernovega gledališča Kranj postavil režiser Matjaž Zupančič.

O režiserki

Leta 1973 v Beogradu rojena Anja Suša se podpisuje pod 35 predstav, ki jih je režirala v gledališčih v Beogradu, Somboru, Novem Sadu, Zagrebu, Göteborgu. Njena režija se osredotoča na moderno, sodobno dramo in vključuje naslednje avtorje: Marius von Mayenburg, Albert Ostermaier, Martin McDonagh, Ivan Viripajev, Frank Wedekind, Ingmar Bergman, Irena Kraus, Simona Semenič, Marija Karaklajić, Milan Marković …

Anja Suša je diplomirala na oddelku za gledališko in radijsko režijo Fakultete dramskih umetnosti v Beogradu ter magistrirala na oddelku za zgodovino filozofske fakultete. Na Dunaju se je kot dobitnica Herderjeve štipendije izpopolnjevala na študiju teatrologije; je ena od ustanoviteljic in umetniška direktorica skupine Torpedo (1997–2001).

Od leta 2006 je selektorica mednarodnega gledališkega festivala Bitef, direktorica Malega gledališča Duško Radović in članica uredništva gledališkega časopisa Teatron.

Veliko svojega časa posveča gledališkemu delu za otroke in mlade tako v Srbiji kot v tujini, za kar je prejela več mednarodnih nagrad in priznanj. Med njimi naj omenimo Grand Prix na festivalu TIBA za uprizoritev Pomladnega prebujenja Franka Wedekinda (Malo gledališče Duško Radović, 2010) in nominacijo za nagrado švedskih kritikov v kategoriji, imenovani predstava za mlado publiko (2013), in sicer za uprizoritev drame 5fantkov.si Simone Semenič v izvedbi t. i. Backa Teater iz Göteborga.