Svetovalec

O vsebini 

Igra Svetovalec je niz obiskov pri skrivnostnem mojstru, h kateremu se ljudje zatekajo po nasvet. Skrivnostni mojster, ki želi ljudem pomagati in za to ne terja nikakršnega plačila, zna pozorno poslušati, postavlja neposredna vprašanja in svetuje, kakor najbolje ve in zna. Je nekakšna mešanica psihoterapevta, zasliševalca, spovednika, filozofa, umetnika …

Korun je sijajen opazovalec družbene stvarnosti – tako slovenske kot svetovne. Loteva se velikih večnih tem, pa tudi drobnih čudaštev in navad današnjih ljudi. Postavlja vprašanja o smislu življenja, moralnih in etičnih dilemah, človekovi identiteti, smrti, ljubezni, spolnosti, pameti, neumnosti, veri, ideologijah … Humorno, a hkrati tudi ostro kritizira sedanjo in preteklo politiko. Duhovit je v opisovanju tesnobnosti sodobnega človeka in njegovih teženj po iskanju hitrih in preprostih rešitev. H Korunovemu Svetovalcu se zatečejo tudi neizobraženi povzpetniki brez posluha za umetnost …

Kdo je Svetovalec? Zakaj ljudje prihajamo k njemu? In kje navsezadnje sploh smo? Presenetljiv zasuk odstre pogled na neke čisto nove podobe, nova razumevanja, nova merila, novo bistvo …

»Skočiti v neznano, v nekaj razburljivega … v hipu, to je teater!« pravi Korun. Gledališke vaje imenuje sanje, razčlenjevanje besedil je zanj kot psihoanaliza. Kdo je Svetovalec? Kakšna je njegova vloga? Kaj lahko od njega pričakujemo?

Mileta Koruna poznamo kot vsestranskega ustvarjalca: kot režiserja, avtorja dramatizacij, teoretika, scenografa, kostumografa in profesorja na AGRFT. Zdaj bomo tega velikana slovenskega gledališča prvič spoznali tudi kot dramatika. Ob Korunovi 85-tletnici je Ivo Svetina profesorja označil za izjemnega gledališkega človeka s posluhom za igralca in odrski prostor. Korun, ki je neizbrisno zaznamoval gledališče preteklega stoletja, je študiral arhitekturo, zato je imel poseben posluh za prostor. Z avtoriteto, karizmo in znanjem je v svoje delo vključeval vse svoje gledališke sodelavce, obenem pa se je zavedal, da je nosilec gledališke predstave igralec. Korun je znan po afiniteti do slovenskih avtorjev, kot so Ivan Cankar, Mirko Zupančič, Matjaž Zupančič, Zdenko Kodrič, Dane Zajc, Peter Božič, Gregor Strniša, Slavko Grum in Tone Partljič. Profesor Korun je slovenski gledališki svet obogatil z več kot 120 gledališkimi režijami. Korunove uprizoritve so bile vsaj v začetku modernistične, pozneje pa so ga nekateri označevali za fundamentalista. Ta oznaka se po Svetinovih besedah veže na njegovo doslednost, temeljitost in poštenost pri nenehnem preizpraševanju, kaj sploh ve o gledališču, ki ga razume za nedokončnega in nedokončanega. Korun je eden prvih reformatorjev slovenskega gledališča. Vztrajal je pri reformaciji in modernizaciji znotraj nacionalnih gledaliških hiš.

Korun je v zadnjem intervjuju za Sobotno prilogo svoje besedilo opisal kot dialog dveh ljudi, kot pisateljski poskus z naslovom Svetovalec, ki pa ga je označil kot katalog bizarnih prizorov. Pove, da so se mu najbrž skozi odrsko prakso nabirale zgodbice oziroma skeči. Ne gre za dramo, ki je pisana iz premišljene konstrukcije ali iz določene zavestne tendence; nadaljuje, da nikjer ne piše, da je to igra, temveč zbirka nekih dramskih poskusov in nič več. Pri dramskem besedilu mu je najpomembnejši kontekst – kontekst časa in družbe. Ko je pisal, se je poskušal z namišljenim občinstvom pogovarjati o zelo perečih stvareh. Pravi: »Bojim se, da sem preveč poenostavljal. Upam, da so vse, kar se jim je zdelo odveč, sčrtali. Resnično. Čim manj besed, kajti v tej igri, kot v mnogih, ki sem jih režiral, računam predvsem na pavze. Molk včasih pove več kot še tako pametno besedičenje. Tišina je nekaj nadvse dragocenega.«

O režiserki

Nina Rajić Kranjac se je rodila leta 1991 v Beogradu, osnovno in srednjo šolo pa je obiskovala v Mariboru. Poleg zaključenega programa mednarodne diplome na Drugi gimnaziji Maribor je uspešno zaključila tudi nižjo glasbeno šolo (smer klavir) ter Konservatorij za glasbo in balet Maribor (solo petje in saksofon). Na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo (smer gledališka in radijska režija) se je vpisala leta 2010.

V svojih režijskih delih na AGRFT je večkrat nastopila tudi v vlogi igralke, med drugim v predstavi Čehova, predstavo istega avtorja z naslovom Tri sestre pa je režirala; zanjo so leta 2012 prejeli študentsko nagrado za najboljšo produkcijo v celoti. Prejela je tudi prvo nagrado za najboljšo produkcijo na Mednarodnem festivalu dramskih umetnosti v Zagrebu za uprizoritev besedila Tisočdevetstoenainosemdeset Simone Semenič. Za režijo te uprizoritve (ter režijo igralskega avtorskega projekta Brechta ZDAJ letim!) je leta 2014 prejela fakultetno Prešernovo nagrado za režijo ter z uprizoritvijo nase opozorila umetniško vodstvo Gledališča Glej. To ji je ponudilo rezidentsko mesto leta 2015, kjer je ob pomoči izvršne producentke Barbare Poček razvijala rezidentski projekt raziskovanja odnosa med glasbo/zvokom in gledališčem.

Na letošnjem festivalu MESS v Sarajevu, ki se je pravkar zaključil, pa je prejela nagrado Jurislava Korenića za najboljšega mladega režiserja oziroma režiserko. Prepričala je z uprizoritvijo besedila Zborovanje ptic ljubljanskega Gledališča Glej.

Nagrada

2017
Gašper Tič
Dnevnikova nagrada (posthumno) za vlogo Svetovalca Poldeta

V uprizoritvi smo uporabili odlomek iz Hamleta Williama Shakespeara v prevodu Otona Župančiča in nekaj krajših besedil, ki so jih v času študijskega procesa napisali igralke in igralci. Izbor glasbe za uprizoritev je opravila Nina Rajić Kranjac.