Zimski Sončev obrat

Kratka vsebina

V sorazmerno razkošnem berlinskem stanovanju živita filmska ustvarjalka Bettina (Maruša Majer) ter sociolog, zgodovinar in pisatelj Albert (Jure Henigman). Sta izobražena, nadpovprečno inteligentna, kreativna, duhovita, imata dober okus in dobri službi. Imata tudi hčer Marie (Živa Selan). Kljub temu sta zakonca nemirna, nezadovoljna, razdražljiva. Neprestano pijeta rdeče vino in jemljeta velike količine tablet. V stanovanju imata starinski klavir in ogromno knjig. Izvemo tudi, da še nikoli v življenju nista volila konservativne stranke. Jutri bo božični večer in na obisku je Bettinina že precej odtujena mati Corinna (Judita Zidar). Za okni naletava sneg. Sliši se Chopinov Nokturno, op. 9, št. 2. Corinna si želi ostati dobra dva tedna. A za čas pred silvestrovim imata Bettina in Albert povabljene že druge goste. Situacija je mučna, vzdušje napeto. Tedaj pri vratih pozvoni. Na pragu je Rudolf (Boris Ostan) – moški, ki ga je Corinna srečala na vlaku in ga povabila na obisk. Rudolf je zdravnik, ki se je pred kratkim vrnil iz Paragvaja. Odlično igra klavir, sicer pa je goreč antisemit in tudi sicer v teku večera razkaže nekaj svojih sorazmerno radikalnih političnih tendenc … Okajenemu Albertu se zdi, da je Rudolfov prihod morda le nočna mora … on sam, Albert, je namreč napisal že nič koliko knjig o diktatorskih režimih …

Roland Schimmelpfennig in Zimski Sončev obrat (povzeto po članku Eve Mahkovic iz gledališkega lista)

Sodobni nemški dramatik Roland Schimmelpfennig (1967), čigar besedila Arabska noč, Ženska od prej, Push up 1–3, Predtem/Potem in Zlati zmaj so bili v Sloveniji že uprizorjena, Zimski Sončev obrat pa bo njegovo prvo delo, uprizorjeno v MGL, je eden najprodornejših sodobnih evropskih dramskih piscev. V Zimskem Sončevem obratu, povsem svežem besedilu, ki je nemško praizvedbo doživelo oktobra 2015 v Deutsches Theatru, skozi dekonstrukcijo družinske drame spregovori o kroničnem nezadovoljstvu, apatiji in izgubljenosti našega časa. Ob duhovitih in pronicljivih dialogih iz zraka preži nekaj strašljivega, hkrati pa tudi ogromno nesmislov – vse zelo znano in domače.

Zimski Sončev obrat je po kraju, času in kontekstu družinska božična igra, podžanr meščanske drame. Dogaja se v umetniško-hipsterskem nemškem stanovanju (visoki stropovi, krilna vrata, dovolj denarja, ampak ni nujno, da je vse tiptop) na predvečer božičnega večera, v krogu mlade družine (s pridruženima članoma – taščo in družinskim prijateljem), v katerega po spletu okoliščin vstopi tujec. Prihod tujca je Schimmelpfennigova značilna dramaturška poteza, ki jo je že v svojih prejšnjih dramskih tekstih večkrat uvedel kot osrednji dramski dogodek. Sodobna urbana družina Zimskega Sončevega obrata je levičarska in ateistična, ostanki religije so v njihovem življenju prisotni ideološko neobvezno, skozi splošno sprejete tradicije in ikonografijo: spoštujejo osnovne božične rituale z božično jelko, okraski in prazničnim prehranjevanjem v krogu najbližjih.

Na ta pomenljivi dan v letu jih obišče taščin slučajni znanec z vlaka, starejši moški Rudolf, uglajen in razmeroma zabaven (vsaj dolgočasen ni, pravi družinska mati Bettina). Glede na ključne besede in teme, ki si jih izbere za small talk v kontekstu tujega božiča, v katerega se je povabil (poljskih komponistov sploh ni toliko; glasba je svetovni red; ustaviti moramo mešanje; kulture so kulture; ali je dovoljeno ubiti človeka?; višji cilji itd.), pa je tudi simpatizer skrajnih desničarskih političnih opcij in tako ideološko diametralna opozicija družini, zlasti družinskemu očetu Albertu, ki je z Rudolfovim vokabularjem (Wagner, poslanstvo, višji cilji), četudi bi bili ti pojmi uporabljeni povsem nevtralno (če je to sploh možno), per se obremenjen. 

Schimmelpfennig tako v vlogi protagonista in antagonista svojega najnovejšega dramskega teksta črno-belo nastavi sodobnega salonskega levičarja, ki je pasiven, pisno in teoretično (tako domnevamo) artikuliran (Albert je sociolog, zgodovinar in ugleden esejist), v govoru in praksi pa obremenjen z vsako besedo, trditvijo in kontekstom, obremenjen s tem, da bi bilo vse izrečeno točno, absolutno, utemeljeno (čeprav vsebinsko prav te pojme postavlja pod vprašaj), in sodobnega salonskega desničarja, ki površno povezuje besede in lahkotno, rokohitrsko, neobvezno očarljivo prihaja do osupljivih dedukcij, ki jim v kontekstu prazničnega družabnega klepetanja brez misli prikimamo, še preden bi dobro ponotranjili, kaj ta človek govori. Tako je s strpnostjo obremenjeni Albert proti velikopoteznemu kramljaču Rudolfu popolnoma nemočen in v svoji stiski do nasprotnika paradoksalno tudi veliko bolj nestrpen; vsekakor bolj kot Rudolf do njega. Sodobna urbana družina, v katero pride Rudolf, je glede na tradicionalne vatle, s katerimi bi merili družinsko »srečo«, v marsičem disfunkcionalna, neuspešna, degenerirana. Izpraznjenost, naveličanost, utrujenost, izgubljenost, izčrpanost so pojmi, ki bi jih za označevanje Alberta, Bettine in Konrada na tem mestu morala uporabiti, pa takoj, ko so izrečene, zazvenijo kot presplošen kliše.

Dramska pisava Rolanda Schimmelpfenniga (povzeto po člankih Eve Mahkovic in Maše Pelko)

Kot številni sodobni dramski teksti je po pisavi tudi Zimski Sončev obrat zelo odprt in zahteva izrazito subjektivno opredelitev, subjektivno reševanje, doziranje (pre)številnih informacij, ki jih tekst ponuja. Schimmelpfennigova različica božične igre je pravzaprav dekonstrukcija žanra: avtor z željo, da so govorjene, piše večino didaskalij, zaradi česar potem gledalec sliši tudi tisto, kar ni bilo presejano skozi sito avtocenzure govora. Ali so didaskalije objektivne ali subjektivne? Odločitev uprizoritelja. Vse je odprto, po izbiri, negotovo. Tudi konec je nedefiniran: Schimmelpfennig celo nakaže možnost različnih koncev, uprizoritelju prepušča odločitev, kateri konec je »pravi« in kateri »halucinacija«.

Kar koli bi zapisali o Schimmelpfennigovi drami, se ne bi mogli ogniti prepoznavnemu znaku besedila, tj. njegovi formi. Kot pravi avtor sam, je gledališče oblika pripovedovanja zgodb in oblika Zimskega Sončevega obrata je skoraj prej prozna kot dramska. Dramsko predlogo bi lahko imenovali partitura, njena govorna izvedba pa je vprašanje tempa in ritma, natančneje dirigiranja oziroma režije.

Dve tretjini besedila že na prvi pogled zavzemajo didaskalije, ki pa pravzaprav nikomur ne pripadajo – lahko jih prevzame objektivni pripovedovalec, lahko so notranji monologi, tok zavesti vsakega od protagonistov, lahko so uvidi enega lika v psihologijo drugega. V vsakem primeru naj govorijo o najintimnejših izrazih naklonjenosti in prezira ali zgolj o banalnih podrobnostih prostora in časa, zapolnjujejo molk, ki se razpira med osebami. V besedilu se namreč znajdemo med ljudmi, ki se ne znajo več pogovarjati – in to, kar bi v Bergmanovih filmih govorile dolge pavze, tu pripovedujejo didaskalije.

Drama stavi na protislovnost, zato nezmožnost komunikacije poudarja z ekscesom napisanega; okolje tradicionalnega praznovanja božiča v najbolj konvencionalni atmosferi postane poligon za politično manipulacijo in sprva sramežljivi starejši prišlek postane protagonist večera. Dodatno razsežnost besedila odpira dejstvo, da so liki v ospredju, s poudarkom na zakonskem paru (Albert in Bettina), tisti, ki bi morali biti po vseh zunanjih standardih srečni – in tega se še predobro zavedajo. Prav lastna nezadostnost v preobilju vsega jih dela še toliko očitnejše tarče zunanje manipulacije.

Nagrada

2019

Maruša Majer
Nagrada Prešernovega sklada za vloge, ustvarjene v zadnjih treh letih (tudi za vlogo Bettine v Zimskem Sončevem obratu)

2017

Jure Henigman
Nagrada Sklada Staneta Severja za leto 2017 
za vlogo Alberta (in za vlogo Leoncea v Leonceu in Leni G. Büchnerja, za vlogo Anatola Vasiljeviča Kuragina v Vojni in miru L. N. Tolstoja (koprodukcija s SNG Drama Ljubljana in CD) in za vlogo Anžeta v kriminalni nadaljevanki Vranja vrata N. Gazvode)

Koproducent