Za narodov blagor

Grozd in Gruden sta izprijena voditelja dveh političnih strank, ki se borita za prevlado. Oba si pod pretvezo, da delata dobro za ljudi, z vsemi sredstvi prizadevata izključno za svoj lastni uspeh. V pehanju za močjo in oblastjo ne manjka podlosti, podtikanj, spletkarjenja in umazanih igric. Prerivata se za naklonjenost (in denar) bogataša Gornika ter ga poskušata pridobiti vsak na svojo stran. Tudi občinskim svetnikom je malo mar za skupno dobro; vsi se obračajo po vetru in mislijo le na lastne koristi. Kritičen postane le novinar Ščuka, ki začne razkrivati njihove politične nenačelnosti. Ko Ščuka predrami in poveže množice, se oba tabora prestrašita, pozabita na medsebojne razprtije in se nenadoma složna podata v skupen boj proti Ščuki – seveda izključno »za narodov blagor«.

Ivan Cankar je z Dunaja pisal svojemu bratu Karlu: »Zdaj pripravljam satirično farso: spravil bom na oder tisto ljubljansko družbo, o kateri pravijo, da je cvet naše inteligence, kvintesenca slovenske kulture in poklicna vodnica v naših literarnih in političnih – predvsem političnih – težnjah. Karikiral sem jako malo in tega niti treba ni bilo. Kdor piše pri nas po resnici, pravijo, da karikira; to ni nič čudnega, zakaj življenje tam doli je res strahovita farsa.«

Cankarjeva satira Za narodov blagor v času nastanka ni razburila le tedanje javnosti, marveč je nehote dregnila tudi v kulturne razmere in delovanje tedanjega Deželnega gledališča, ki ga je vodil Fran Govekar, čeprav to ni bil Cankarjev namen. Gledališče, ki je v obdobju, ko sta ga vodila Fran Milčinski in Fran Govekar, poleg klasike uprizarjalo priredbe slovenskega ljudskega pripovedništva, namreč ni sodelovalo z nobenim resnim domačim dramatikom. V tem času je programska politika temeljila na gledališkem pragmatizmu, saj je z uprizarjanjem zabavljaško naravnanih ljudskih iger gledališče stremelo k pridobivanju občinstva. In občinstvo je, kot tudi danes, najraje gledalo komedije. Komedijo Za narodov blagor je na repertoar Deželnega gledališča uvrstil šele nov gledališki intendant profesor Friderik Juvančič.

O ideji Za narodov blagor je Cankar sicer pisal že leta 1899, in sicer v pismu bratu Karlu, avgusta 1900 je poslal rokopis založniku Schwentnerju in hkrati v Deželno gledališče in s tem sprožil dolgotrajen boj za objavo in uprizoritev. Založnik Schwentner, ki se je do novega Cankarjevega dela vedel zadržano, je komedijo objavil šele marca 1901. Cankarjeve komedije Za narodov blagor tako niso krstili v Ljubljani, temveč šele 28. februarja 1905 v Pragi. Presenetljivo pa je, da so v Deželnem gledališču leta 1904 krstno uprizorili novo Cankarjevo dramo Kralj na Betajnovi, ki je doživela velik uspeh in tako zanikala Govekarjeve očitke o nedramatičnosti Cankarjeve dramatike.

Po javnem spopadu in očitkih zoper Govekarja, ki je kasneje odstopil z mesta intendanta, je njegovo mesto zasedel profesor Juvančič; ena izmed prvih potez novega gledališkega ravnatelja je bila uvrstitev komedije Za narodov blagor na repertoar. Pri pripravah na uprizoritev je sodeloval tudi Cankar s svojimi željami v zvezi z zasedbo igralcev, ki večinoma niso bile upoštevane. 11. decembra 1906 je Narodov blagor končno ugledal odrske luči in bil sprejet z navdušenjem. Ne le občinstvo, nad komedijo so bili navdušeni tudi kritiki in nekateri politiki. Menda je bila igra všeč tudi ljubljanskemu županu dr. Ivanu Hribarju.

Pragmatično iskanje tega ali onega ideološkega vidika v Cankarjevih tekstih je vsakokrat znova pozabljalo, da si je zaokroženo sliko o avtorjevem pogledu na svet mogoče ustvariti samo na podlagi branja celotnega opusa. Kompleksno branje opusa pa razkrije dokaj nepraktično, za dnevno politiko ali didaktično rabo precej neuporabno dejstvo, da iz Cankarjeve literature ni mogoče potegniti enotne, še manj enoznačne politične misli. Kakor je Cankarja možno prebrati kot politično sintezo tedanjega in aktualnega slovenstva, tako se zdi, da je treba njegovo umetniško in politično delovanje obravnavati kot dve neločljivi plati dejavnosti ene in iste misleče osebnosti. Cankarja ni mogoče stisniti v ideološki okvir. Zato tudi ni le slovenski, marveč univerzalen avtor.

Cankar je v osnovnem tonu svojega pisanja pokazal, da družbena etika nima konvencionalnega imena, nima enega samega ideološkega označevalca, temveč da gre možnosti za očiščenje in pomlajenje skupnosti iskati tam, kjer posameznik lahko najde najbolj prvinsko spodbudo za razvoj osebne družbene identitete, se pravi pri koreninah upanja, da ima človek prihodnost. Elementarno, nezavedno upanje, da bo jutri še živ, je nekakšna praoblika vere, ki jo človek goji iz sebe in v odnosu do soljudi in ki ni možna brez intimnega občutka, da ima vsakdo pravico do dostojnega življenja. Iz vseh, tudi najtesnobnejših Cankarjevih besedil veje svetla spodbuda k upanju in veri v pravičnejšo družbo. Ta vera ni religiozne niti ne takšne ali drugačne ideološke narave. Cankarjeva gnanost k luči raste iz upanja in je usmerjena k človečnosti.

V uprizoritvi je uporabljena pesem Slovenec sem avtorjev Jakoba Gomilšaka in Gustava Ipavca. 
V uprizoritvi je uporabljena skica vhodne fasade Ljudske skupščine LRS, 1954–59, avtorja Vinka Glanza, katere original hrani Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana.

2022
Iva Krajnc Bagola
Igralska nagrada “Duša Počkaj" za dveletno obdobje, ki jo podeljuje Združenje dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS),

za vlogo Helene (in za vloge Varje v Češnjevem vrtu Antona Pavloviča Čehova, Nikoline v Le zaljubiti se ne smemo Ivorja Martinića, Šracie v Zimski poroki Hanoha Levina in Ženske v Izrednih razmerah Falka Richterja)